The Tree In My Life

The tree symbolizes man's connection to nature and reminds us of basic values that remain untouched by the changing of times. They are connected to the history and culture revealing our relationship to Nature. Trees have always played an important role in peoples' concept of world.

Estonians say: Of You have plant at least one tree during Your life, Your life have not been useless.

On the tree we can see signs from past and present; from its' history and everyday life – connected with all kind of other living creatures eho's life depend on the tree.

So we can look at the tree as a biotope from one side and as a cultural and historical object from the other side and discover many exciting things and feelings when going deeply into trees life.

 

Tree in My Life was a multilingual project to help us and our students overcome linguistic barriers and give possibilizies for younger students to take part in international poject. The idea was that every teacher or coordinator who would like to participate will carry it out first in their native language in their own school or country. Younger students could write their pieces in their mother tongue. Elder students could write contributions in English and also help younger ones with translation.

With the help of country coordinators and theacher this project was available in English, Polish, Lithuanian, Slovenian, Hungarian, Romanian and Estonian languages.

 

Project coordinator

Janika Ruusmaa

Estonia

 

UVOD

 

 Možnosti, ki nam jih nudi Internet, so presenetile tako učence, dijake,  kot tudi učitelje same. Medtem ko smo učitelji iskali poti in načine, kako pripeljati v šolo sodobno učno tehnologijo, in se ubadali z razmišljanji, kako vključiti vse to v šolski sistem, pa učenci niso čakali, da se vsi ti projekti  uresničijo, temveč  so začeli z delom samim. Ure in ure porabijo  za brskanje po svetovnih  podatkovnih bazah in izmenjujejo informacije z mladimi preko celega sveta. Meje izobraževanja za njih ni več. Preko Interneta lahko pridejo do slikovnih in tekstovnih informacij. Mnogokrat tudi do takih, ko se upravičeno vprašamo, če so primerne za mladino. In prav ob tem so se mi začela porajati vprašanja, na katera dolgo nisem našla odgovorov.  Nisem si predstavljala, koliko in na kakšen način bo vse to vplivalo na sam šolski program, ali se bomo učitelji lahko prilagodili tako naglim spremembam in kako bomo učence bolj smotrno uvedli v svet hipermedijske tehnologije. Prve izkušnje so pokazale, da so nas učenci prehiteli, saj se je v večini primerov pokazalo, da so v ta svet stopili sami, brez pomoČi šole.

 

S podobnim problemom smo se srečali tudi na naši šoli. Vedeli smo, da moramo v korak s časom. Možnosti za nabavo moderne tehnologije so se pokazale in Internet je prišel tudi na našo osnovno šolo.

Toda kako naprej?  Malo učiteljev je pokazalo željo in zanimanje za delo z računalnikom. Poskušali smo vsem omogočiti tečaje in pomoč pri delu z računalnikom, vzpostavljeno je bilo razvejano in v delo pedagoških delavcev usmerjeno izobraževanje. Toda vse to je bilo premalo, kajti v programski prenovi našega šolstva je ostala vrzel. Prvi premik je bil  projekt Petra, kjer učenci pri tehnični in likovni vzgoji ter slovenskem jeziku s pomočjo računalnika prihajajo do novih spoznanj. Projekt je lepo zaživel med učenci in učitelji.

 

Kasneje sem slišala, da so se začele šole povezovati tudi v svetovne projekte preko Interneta. Dolgo sem iskala stik z učitelji po vsej Sloveniji. Bilo je nekaj neuspelih poskusov, toda volja ni minila in končno sem se povezala s skupino, ki je uresničevala cilje in ideje I*EARNA. Takoj sem se vključila v delo in že na začetku dobila moderatorstvo projekta  »Drevo v mojem življenju«.

 

Suzana Geršak

Coordinator for Slovenia

IDEJA PROJEKTA

Projekt  »Drevo v mojem življenju«  poteka kot  večjezični projekt. Ideja je, da vsak učitelj, ki bi sodeloval, najprej izpelje projekt v svojem jeziku na svoji šoli v svoji deželi.

Ideja projekta je bila, da bi učenci opazovali drevo skozi njegovo življenjsko obdobje in zapisali spremembe. Učitelji naj bi pritegnili pozornost otrok, da bi na drevo gledali kot na živo bitje, da bi razmislili o njegovi preteklosti, sedanjosti in prihodnosti in da bi na svet poskusili pogledati skozi oči drevesa.

 

 

POTEK PROJEKTA

Ob spremljanju projekta se je izkazalo, da je večina učencev posegla  v domišljijo in se preprosto vživela v vlogo drevesa. Nastajali so spisi v obliki pripovedi drevesa. Učenci so vzeli drevo kot prijatelja, kamor se lahko zatečejo in izpovejo svoje težave in stiske. Drugi del izpovedi drevesa temelji na ekološki osnovi. Učenci skozi oči drevesa pripovedujejo, koliko je bilo uničenega in žrtvovanega drevja, kar je pustilo neljube posledice v naravi. Tukaj je lahko vzgojni moment zelo velik, saj se učenec poistoveti z drevesom in lahko osebno občuti vse stiske in težave drevesa, ki ga v imenu napredka žrtvujemo in uničujemo. Vsako tako dejanje so učenci obsodili.

Projektu se je priključila  tudi skupina učencev, ki je napisala:

»Kaj če je naše drevo zelo bolno in bi mi želeli, da ga podremo in mu vdihnemo življenje skozi izdelke iz lesa, ki jih naredimo pri pouku tehnične vzgoje, in na tak način sporočimo našim zanamcem, da je to naše drevo živelo in da lahko še naprej živi med nami in skupaj z nami diha?«

Seveda sem  njihovo idejo podprla in z zanimanjem pričakovala njihove izdelke in opise dela z lesom.

Zelo  so uspeli tudi likovni izdelki, kjer so učenci preko likovnega izražanja risali svoja drevesa. Drevesa so dobila pravljično podobo in nenavadno obliko. Mladi risarji so tudi v sliki prikazali spremembe drevesa skozi menjavo letnih časov. Nastale so živahne in zanimive risbice.

 

Nekaj prav prijetnih spisov je bilo na temo moje družinsko drevo, kjer učenci opisujejo drevo ob svoji domačiji, kaj jim to  drevo pomeni in kaj vse se je dogajalo z drevesom in družino v posameznih časovnih obdobjih.

 

 Delo v projektu je bilo zanimivo, žal mi je le,  da je za drugi del, kjer naj bi učenci raziskali, kakšen pomen je imelo posamezno drevo v zgodovini slovenskega naroda, prišlo tako malo prispevkov. Učenka 4. razreda je na ta način opisala  lipo - starodaven simbol slovenstva.

 

Na to temo se je pojavilo še nekaj prispevkov s podobno vsebino. Zanimivo bi bilo slišati, če ima katera slovenska pokrajina svoje simbolično drevo. Žal mi je, da se k projektu niso vključile šole iz vseh slovenskih pokrajin. Zanimivo bi bilo slišati, kaj bi Belokrajnci povedali o svoji  tako opevani brezi.

 

Zadnji del projekta je govoril o najvišjem, najdebelejšem, najstarejšem, naj…  drevesu. Učenci so morali pobrskati po literaturi in poiskati  ustrezne podatke. Zanimivo je bilo brati tudi stare legende o teh  drevesih.

 

Osnovna šola Bičevje,

Ljubljana

 

Osnovna  šola Trnovo,

Ljubljana

 

Osnovna šola Gustava Šiliha,

Velenje

 

Poklicna in tehniška strojna šola,

Velenje

 

Osnovna šola Gorje,

Zgornje Gorje

 

Osnovna šola  Franceta Prešerna,

Kranj

 

 

         Živim na Zlatem polju v blokovskem naselju, kjer nikoli ni miru. Živ-žav od jutra do večera. Letos poleti pa sem na sprehodu ob reki Kokri našla svoje skrivališče, pravo oazo miru. Na rečnem bregu raste očarljiva vrba, svoje veje je povesila skoraj do tal. In pod njo je moj kotiček.

         Avgusta mi je umrla babica. Bilo mi je hudo, nisem se mogla potolažiti. V žalosti sem rada sama s seboj. S svojo bolečino sem se zatekla pod vrbo, kjer sem se skrila radovednim očem. Stisnila sem se ob njeno deblo, zaprla oči in prisluškovala vetru v krošnji in žuborenju vode v strugi. Mir in tišina sta me omamila.

"Ne jokaj, deklica!" je rekla vrba. Zdrznila sem se. Kaj res slišim glasove? Pa spet:

"Za dežjem vedno posije sonce, tvoja babica je zdaj srečna. Ne jokaj!"

Prisluhnila sem, vrba pa je nadaljevala:

"Stara sem in marsikaj sem ze doživela in videla. Nisi edina, ki iščeš

tolažbo pri meni. Zaupala ti bom skrivnost. K meni prihaja tudi Martina, deklica tvojih let. V tej grdi, umazani vojni v Bosni so ji ubili očeta. Zdaj sta z mamico sami.  Poglej! V skorjo mojega debla je Martina vrezala ime svojega očka. In kadar je z mano, je z mislimi tudi pri njem. Čeprav jo ima mamica rada, ji nekaj manjka. Močno pogreša očka. Ve, da  ga nikoli več ne bo videla.

 

 

 

Zanjo bo ostal večno mlad, tak, kakršnega vidi na sliki. Mlad pogumen mož. Nikoli več je ne bo vzel v naročje, nikoli več ji ne bo skuštral las, nikoli več ji njegov nasmeh ne bo polepšal dneva. Prihodnjič vaju bom seznanila. Velja?"

"Velja!" sem rekla.

         Ob pričetku šole sva se z Martino srečali. Takoj sva si bili všeč. Zdaj sva najboljši prijateljici in novo leto sva pričakali skupaj. Na listek, ki ga bom pritrdila na vrbo, ji bom napisala, da jo imam rada.

Vladimira Poljanec,

učiteljica 4.razreda

OŠ Franceta Prešerna,

Kranj

 

 

Nekoč je živelo drevo. Nekega dne je prišel fantek in se je usedel pod drevo. Drevo se je zbudilo. Fantek se je prestrašil in se skril. Drevo je hotelo zvedeti njegovo ime. Fantek ga je pogledal in vprašal: "Kakšno drevo pa si? "

"Jaz sem živo drevo. Kako ti je ime? "

"Meni je ime Jure, kako pa tebi? "

"Meni je ime hruška. "

Potem pa sta se igrala in igrala, dokler nista nehala. Deček je bil zaspan in je šel domov.

Naslednjega dne je šel v šolo. Tam so se učili o drevesu. Jure je vse znal zaradi tega, ker je imel drevo doma. Ko je prišel domov, je drevesu povedal, kako je bilo dobro v šoli.

Naslednje leto, ko je imel deček rojstni dan, so mu kupili veliko drevo. Jure ga je posadil zraven hruške. Potem so vsi peli in plesali. Ponoči je deževalo in Jureta je skrbelo za drevo. Pohitel je ven in mu naredil hišico, da ne bi bilo mokro.

                                                

Anja Planina

Osnovna šola Bičevje

Ljubaljna

 

 

 

Once there lived a tree. One day a boy came and sat under it. The tree woke up. The boy got scared and hid himself. The tree wanted to learn his name. The boy looked at it and asked: " What kind of tree are you?"

" I am a live tree. What's your name?"

"My name is Jure. What's yours?"

"I'm a pear tree."

Then they played and played untill they stopped.. The boy was sleepy and went home. The next day he went to school. They were learning about the tree. Jure knew everything because he had the tree at home. When he came home, he told the tree how great it had been at school.

The next year they bought a big tree for the boy's birthday. Jure planted it next to the pear tree. Then they all sang and danced. It was raining at night and Jure was worried about the tree. He hurried out and made him a little house that it wouldn't get wet.

Anja Planina

Primary school Bičevje

Ljubaljna

 

 

 

My tree is a birch. It grows in front of the block of flats where I live. It's twenty years old. From March till April birds gather there. A birch tree needs a lot of water. You can make shampoo out of it. Its wood  can be used as fuel. Because it smells nicely, it is used for all kinds of illnesses.  The birch has some white bark. Every day when I go to school I see it. I wave to it and go on. When I am at school, I miss it a lot. When I come home, I talk to it and then I play with my friends.   

Špela Bohinc

Primary school Bičevje

Ljubaljna

 

One day my peaches grew ripe. Every day children came to me and picked the peaches. Boys and girls were climbing and swinging on my branches. My smell was wonderful. I liked the children. And whatever they wished I would grant them their wish. In thanks for it they brought me beautiful, new, golden leaves. A wicked man came and took them away, but a magician gave me pink ones. Those were blossoms. Now I am happy again. Children are climbing and swinging on my branches. A birch was planted beside me. We fell in love and got married.

Katja Potočnik

Primary school Bičevje

Ljubaljna

 

 

Moje drevo je breza. Raste pod blokom, kjer stanujem. Stara je 20 let, na njej se od marca do aprila zbirajo ptički. Breza rabi veliko vode. Iz nje se da delati šampon, les uporabljamo za kurjavo. Ker lepo diši,

jo uporabljamo tudi za razne bolezni. Breza ima malo belega lubja. Vsak dan, ko grem v šolo, jo vidim, pomaham ji in grem naprej. Ko sem v šoli jo zelo pogrešam in ko pridem domov se malo pogovarjam z njo, potem pa se igram s prijateljicami.

 

Špela Bohinc

Osnovna šola Bičevje

Ljubaljna

 

 

Nekega dne so dozorele breskve na meni. Vsak dan so otroci hodili k meni in jemali breskve. Dečki in deklice so se gugali na vejah in plezali. Moj vonj je bil čudovit. Rada sem imela otroke in kar so si želeli in sem jim obljubila, sem jim izpolnila željo. Oni pa so mi v zahvalo podarili lepe nove zlate liste. Prišel je hudobnež in mi odnesel zlate liste, vendar mi je potem čarovnik podaril rožnate – to so bili cvetovi. Zdaj sem spet srečna in otroci se gugajo na mojih vejah in plezajo. Zraven mene so posadili še eno brezo, s katero sva se zaljubila in se poročila.

       

  Katja Potočnik

Osnovna šola Bičevje

Ljubaljna

 

 

 

 

 

Ko hodim po naravi  zamišljeno,

se v moje misli prikrade drevo.

Mogočno in ponosno tam stoji,

le kaj si misli, le kaj govori.

 

Rjavo deblo, kot noge in obraz,

zelena krošnja kot velik šop las.

Tiho veliko let že živi,

ga je strah je žejen ali spi?

 

Takrat odprem svoje oči,

pred mano drevo iz misli stoji.

Stečem do njega, pogledam nazaj,

morda me kdo vidi, ah, pa kaj!

 

V svojem prepričanju objamem drevo,

nekaj poči, se ustrašim, le kaj je to?

Tedaj pa mimo steče zajček in nazaj,

narava je lepa in skrivnostna, da ni kaj.

Misli se mi spet usmerijo na drevo,

mogočno in ponosno moje drevo.

 

Nina Kočevar

OŠ Trnovo

Ljubljana

 

 

 

Drevo je rastlina, ki raste in diha, torej je drevo živo. Drevo lahko

pozitivno ali negativno vpliva na nas. Če dežuje, ga opazujemo skozi okna stanovanja, če je pa vreme sončno,  se odpravimo v gozd. V gozdu se lahko popolnoma sprostimo,  resnicni svet odmaknemo na stran in  na dan pride domišljijski svet. Predstavljamo si, da so drevesa ljudje, ki jim lahko vse zaupamo, in ki ne vračajo negativnih misli. Poslušamo petje ptic in si zamislimo, da je to glasba, ki jo poslušamo vsak dan na radiju, listje na tleh pa dobi obliko poda. Seveda si izberemo lastno drevo, ki nam uresniči vse želje; če smo potrti nam pričara veselje, ce smo otožni, se lahko nanje naslonimo...

Tudi jaz imam svoje drevo, in sicer tam, kjer stanujem. Na bližnjem griču so posejana štiri drevesa. Nanje tudi plezam. Najraje grem k drevesu s prijateljico, ko se spušca mrak, in skupaj opazujeva sončni zahod.

Če ne bomo skrbeli za okolje in ne bomo sadili novih dreves, potem ne

bomo več imeli dreves, naših najboljših prijateljev.

 

Arijana  Haskaj, 7.a

OŠ Trnovo

Ljubljana

 

 

 

 

1.  The lime- its names

 

A lime was called ‘rabljevka’ by the common people. Its name derives from the feudal times, when the condemned people were hanged on it. The lime also has the Latin name - TILIA, and the Greek one –FILIRA.

 

2.  The meaning of the lime through the centuries

 

It was the symbol of friendship in antiquity, later in Europe it symbolizes feminine grace, beauty, happiness and matrimonial love. The

lime is also connected with the symbol of life, with health and wisdom, it appears as the sentential tree - thus it is connected with justice and law. The lime has a special role in entering the youth into the world of

grown-ups - here it is connected with dance and music. The lime has been worshipped in all ages of human evolution - from the antiquity to old Slaves, in medieval Europe and nowadays. The worship of a lime is known by the Germans, the Swiss, the Czechs, the Poles, the Bosnians, the Croats, the Slovenes and others.

 

3. The lime and the Slovenes

 

The lime is deep in mind of the Slovene people, for it is connected with some ceremonies and customs, and also with juridical, political and social life in a village. In the Middle

Ages there were no churches, castles or villages and towns without a lime. The farmers as well as the aristocracy and the middle class showed a great respect towards it. The limes in villages grew in the middle of the village, usually near churches. Already in the time of Charles the Great every Slovene village had a lime. A lime leaf or a lime appeared on the royal and town seals in that time.

In the past people gathered under its thick treetop and decided about common things. Under the lime meeting and lawsuits took place. The

ancient Slovene habit defined that there were also seniors standing by the side of the mayor. Later the lime substituted a radio, television and newspapers, for the villagers gathered under its thick treetop and read official news and proclamations. Under the village lime people liked to dance, sing and be happy. The lime has a significant role in the recent history of our country: In the time of the Turkish attacks, the people planted a lime each time they had won, the lime had the role of the border stone;

- Martin Krpan, the character of the story by Fran Levstik, rested under it in Hrušovje near Postojna, while he was smuggling salt;

- Martin Krpan also defeated Brdavs with the mace made of a lime tree and thus he saved the inhabitants of Vienna;

- there is a lime in Predjama near Postojna under which Erazem Predjamski is buried;

- the Slovene king Matjaž the Slovene king Matjaž is also connected with the lime. He sleeps together with his army in the Peca mountain and one day he will live again at the same place where he had been defeated, and he will save

his country. After the victory the lime will become green again and under its thick treetop peace will be proclaimed;

- in Vrba, the village where the greatest Slovene poet France Prešeren was born, there is a lime, encircled by sixteen stones - each for one of the landlords;

- also in the recent history - during the Second World War - a lime had a significant role. It was a place where the partisans were hiding the arms and messages.

 

4.  A lime as a tree

 

A lime is a deciduous tree, up to thirty-five metres high, its trunk can be two metres in diameter, and it can reach the age of more than one hundred years. A female tree (Tilia) has bigger leaves and blossoms in the middle of June. A male tree (Tilia Cordata) is smaller, stocky, has smaller leaves and blossoms about two weeks later than a female tree. A blossom is hermaphroditic, with stamens and a pistil.

It has a deep root system with thick side roots and is resistant to wind. When it blossoms, its smell attracts bees, its treetop gives shadow in summer. People have picked up its blossoms for centuries and made tea, which is known as a medicine. Its wood is also appreciated.

It is light and good for shaping. All of the home-made carvings and statues of saints used to be made of a lime. A Slovene proverb is also known: »You’re standing here as a lime god.«

 

Martina Krt

Primary School  Franceta Prešerna

Kranj

(11 years)

 

Literature:

Pionir, year 78/79, issue 2

GEA, year 92, issue 2

 

 

 

1. Lipa - njena imena

 

Lipi se po domače reče rabljevka. Ime izvira iz časov fevdalizma, ko so ljudji, ki so bili obsojeni, obešali na lipe. Lipa ima tudi latinsko ime TILIA in grško ime FILIRA.

 

2. Pomen lipe skozi stoletja

 

V antiki je bila lipa simbol prijateljstva, kasneje v Evropi simbolizira žensko milino, lepoto in srečo ter zakonsko ljubezen. Lipo povezujejo s simbolom življenja, z zdravjem in modrostjo, nastopa pa tudi kot sodno drevo - torej je povezana s pravljičnostjo, zakoni, odloki.

Posebno vlogo je imela tudi pri vstopu mladih v svet odraslih - tu je povezana s plesom in glasbo.

Lipo so tako častili v vseh preteklih obdobjih človekovega razvoja - od antike do starih Slovanov, v srednjeveški Evropi in vse do današnjih dni.

Kult lipe poznajo tako Nemci, Švicarji, Čehi, Poljaki, Bosanci, Hrvati, Slovenci in drugi narodi.

 

3. Lipa in Slovenci

 

Lipa je močno vsidrana v slovenski zavesti, saj je povezana z nekaterimi obredi in šegami, pa tudi z vaškim pravnim, političnim in družabnim življenjem.

Še v srednjem veku ni bilo po slovenskih krajih nobene cerkve, gradu ali vasi, trga in mesta brez lipe. Lipa je bila vseskozi deležna visokega spoštovanja ne le pri kmetu ampak tudi pri plemstvu in meščanstvu. Vaške lipe so bile sajene v središcu vasi, navadno v bližini cerkva. Že pred Karlom Velikim ( 8.stoletje) je imela lipo vsaka slovenska vas.

Lipov list ali lipa se tako pojavi v tistih časih na vladarskih pečatih in na pečatih mest.

Sprva so se pod njeno močno krošnjo zbirali vaški veseljaki in razsojali ter

odločali o skupnih zadevah. Pod lipo so potekala vaška zborovanja in se razsojale pravde. Prastara slovenska navada je določala, da so pri pomembnih odlocitvah županu stali ob strani vaške starešine. Pozneje je lipa nadomeščala radio, televizijo in časopise, saj so se vaščani zbrali pod njeno košato krošnjo in prebirali uradne novice in razglase. Pod vaško lipo so ljudje radi zapeli, zaplesali in se poveselili.

Lipa ima tako v pretekli in polpretekli zgodovini naše dežele pomembno vlogo:

- v casu turških vpadov so ob vsaki zmagi nad Turki posadili lipo, lipa je

igrala vlogo mejnega kamna oziroma mejnika;

- pod lipo v Hruševju pri Postojni se je navadno odpočil naš slovenski literarni junak Martin Krpan, ko je tihotapil sol z morja,

- Martin Krpan je s pomočjo kija iz mehke lipovine premagal Brdavsa in tako rešil Dunajčane pred njim,

- v bližini Postojne je pri Predjami lipa, pod katero je bil pokopan roparski vitez Erazem Predjamski;

- z lipo je povezan tudi slovenski legendarni kralj Matjaž, ki spi s svojo vojsko v gori Peci in ki naj  bi nekoč zaživel na istem polju pri isti lipi, kjer je bil poražen, premagal svoje sovražnike in potem osvobodil deželo. Po zmagi bo lipa spet ozelenela in pod njeno košato krošnjo s sedmimi vrhovi bodo ob kamniti mizi sklenili mir.

- v vasi našega največjega slovenskega pesnika Prešerna, v Vrbi, stoji lipa, okoli katere je bilo 16 kamnov, prav toliko, kolikor je bilo v vasi kmečkih gospodarjev;

-         tudi v novejši zgodovini - v času NOB - so lipe odigrale pomembno vlogo. Bile so zbirališča, javke, v votlih deblih so partizani skrivali orožje in sporočila.

4. Lipa kot drevo

 

Lipa je listopadno drevo, ki zraste do 35 metrov visko, deblo doseže v premeru 2 m ter doseže zelo visoko starost - več sto let. Lipa (Tilia) ima večje liste in cveti sredi junija. Lipovec (Tilia Cordata) pa je manjše, bolj čokato drevo, ima manjše liste in cveti kakšnih 14 dni kasneje. Cvet je dvospolen, s prašniki in pestičem.

Za lipo je značilen globok koreninski sistem  z močnimi stranskimi koreninami in je odporna proti vetru. Ko lipa cveti, privablja ta opojni vonj čebele na bogato pašo, njena košata krošnja pa daje senco v poletnih mesecih. Lipovo cvetje ljudje že stoletja nabirajo in iz njega kuhajo čaj, ki je od nekdaj znano ljudsko zdravilo. Cenen je tudi lipov les. Je svetel in lepo se ga da oblikovati. Vse domače rezbarije in podobe svetnikov so včasih izdelovali iz  lipovine.

Od tod tudi znan slovenski pregovor: "Stojiš kot lipov bog!"

 

Martina Krt, 4.c

 OŠ Franceta Prešerna

Kranj

 

Viri:

- Pionir, letnik 78/79, št.2

- GEA, letnik 92, št.2

 

 

 

 

Povem vam, da je lipin list bil ne dolgo tega nekakšen simbol Slovenije. Lipini cvetovi pa tudi dobro denejo bolnikom saj se iz cvetov lahko skuha zelo okusen čaj. Turiste privabi predvsem največja in najstarejša še stoječa lipa v Sloveniji, z imenom Najevska lipa. Po latinsko se ji reče TICIA. Ce bi jaz bil lipa...

Sem lipa že nekaj let stara, vendar na videz še vedno mlada, saj s svojo košato krošnjo privabljam številne obiskovalce - živali. Naj bolj pogoste so čebele v času, ko drevo cveti, kajti moji cvetovi z medom so njihova hrana. Le malokdaj me obišče veverica, saj za njo nimam nobenih plodov. Tudi petja v mojih krošnjah se naužijem. Če bi lahko govorila z Ijudmi, bi jim povedala, da sem obiskovalcev, ki jim lahko nudim pomoč, zelo vesela, nikakor pa ne škodljivcev. Veseli me to, da lahko pomagam Ijudjem, vendar ne bo dolgo tako, če ne bodo bolj pazili na čistočo okolja, vode in zraka.

Gregor Kralj, 6.b

OŠ Gustava Šiliha

Velenje

 

 

Meni je najbolj všeč lipa. Mislim, da nisem edina, ki mi je to drevo najbolj pri srcu, kajti že Slovani so častili lipe, še danes pa je lipa simbol slovenstva. Lipa lahko zraste do 40 metrov visoko, ima temno sivo lubje z drobnimi navpičnimi brazdami. Ima rdečkasto sive in puhaste poganjke, njeni listi so 15 cm dolgi, srčaste oblike ter spodaj mehko puhasti, cvetovi so dvospolni in zeleno rumeni, njeni plodovi (razvijejo se v oktobru) pa so zelo majhni oreščki, ki jih s prsti ne moremo zdrobiti. Lipa ima enakomemo zaobljeno krošnjo; številne veje se poganjajo strmo navzgor.

O nekaterih vaških lipah domnevajo, da so stare 1000 let, njihova mogočna debla merijo v premeru 4 do 5 metrov. Ko lipa konec junija cvete, dehti vsa okolica, v njenih vejah pa žužnja od rojev čebel, ki se pasejo na cvetju. Takrat je tudi pravi čas za nabiranje cvetja, iz katerega kuhamo okusen, zdravilen čaj. Lipa uspeva v južni srednji Evropi vse do Male Azije. Večina lip je zasajenih. V parkih, drevoredih in na trgih je lipa korajda nepogrešljivo drevo. Lipa ja nežnejša kakor njen sorodnik lipovec in je tudi nekoliko bolj zahtevna. Lipa predvsem Ijubi milo podnebje in vlažen zrak. Lipa je listopadno drevo. Les je bel, nežen, mehak in ga zlahka obdelujemo. Razmnožuje se s semeni, tudi s podtaknjenci. Lipa je pomembno drevo. Poznamo dve vrsti lip: lipa in lipovec. Med obema vrstama  lip je lipovec malo manjši. Tudi lipovčevi listi so manjši in njegova življenjska doba je krajša. Kaže, da lipovci in lipe dolgo ne prenašajo mestne umazanije in izpuhov. Najpogostejši obiskovalci lipe so seveda čebele, na njej pa živijo tudi razne ptice. Drevesa so zelo pomembna zato, ker so najštevilnejši proizvajalci kisika, ter zadržujejo veter in vlago. Ljudje pa drevesa uporabljamo za pridelavo papirja. Kako pa so drevesa koristna, pa se nažalost človek ne zaveda, zato so marsikje že popolnoma iztrebili gozdove.

Sonja Bovha, 6.c

OŠ Gustava Šiliha

Velenje

 

 

Ni lepšega pogleda, kot je pogled na rahlo šelestenje listov, ki jih obsijejo sončni žarki, če so to listi elegantne in lepe BREZE. Breza je zame najlepše drevo. Breza spada med listopadna drevesa jeseni odvrže liste, ker pozimi ni svetlobe, da bi v njih izdelovala hrano.

Pozimi počiva in na pomlad iz popkov požene nove liste. Zraste lahko do 30 m visoko in doseže 70 cm v premeru. Krošnja je bolj redka, jajčasto oblikovana, veje so mehke, upogljive in obrnjene navzgor, vejice pa vise navzdol in zato je brezina krošnja videti izredno lepa. Gladka skorja je belo-srebrnkasta zaradi zrnc betulina, ki jih najdemo v zunanji plasti, preprezajo pa jo prečne lenticele. Listi so enostavni, rombasti in podolgovati, gladki, blešcece zeleni in imajo narezan listni rob. Les je enakomerno gost in bledo rumen; iz njega izdelujejo smuči, cokle, struženo pohištvo in pridobivajo celulozo, uporabljajo pa ga tudi kot kurivo, ker ima visoko kalorično vrednost.

V listih je sprva veliko rumenih rastlinskih barvil in sladkega

rastlinskega soka, ki ga pridobivajo tako, da zarezujejo v deblo.

Fermentiran brezov sok se imenuje brezovo pivo.

Breza se razmnožuje s semeni, ki jih sejemo zgodaj spomladi. Uspeva na odprtem svetu, prenese tudi precej vlažno okolje. Dobro uspeva tudi v hladnem podnebju, potrebuje pa veliko svetlobe. Raste v Evropi in v Mali Aziji. Ime je dobila po tem, ker mlade vejice vise. Breza daje dom mnogim živalim. V njeni krošnji živi spomladi množica žuželk: kobilice, listne uši - brezov zavijač, ki odlaga jajceca v zvite brezove liste, muhe, metulji, ose, cebele, hrošci, molji,... V krošnji najdejo dom tudi razlicne ptice, veverice in ostale živali.

 

 

 

 

Jeseni, ko listje odpade in strohni, se v odmrlem listju naselijo majhne živali. Vsaka žival, ki si najde svoje domovanje na  brezi, po svoje vpliva na njeno življenje. Mravlje na svojem pohodu povzročajo pikanje, listne uši grizejo liste, srkajo ubogi brezi listni sok. Le sončni žarki, ki toplo sijejo nanjo, ugodno vplivajo na njeno počutje. Najbolj pa se breza boji gozdarjev, ker ve, da jo bodo posekali. Tako breza, kot tudi druga drevesa so nujno potrebna za ohranitev življenja na Zemlji. Iz zraka vsrkavajo ogljikov dioksid in mu vračajo kisik, ki se sprošča med fotosintezo. Drevesne korenine vežejo prst, učvrstijo tla ter preprečujejo dežju izpiranje prsti. Skozi površino drevesnega listja izparevajo ogromne količine vodnih hlapov, ki uravnavajo vreme in količino padavin po vsem svetu. 

 

 

Dunja Britovšek, 6.c

OŠ Gustava Šiliha

Velenje

 

 

 

 

Vsa živa bitja imajo potomce, torej se razmnožujejo. Večina rastlin za to oblikuje cvetove, v katerih nastajajo semena. Semena nato zrastejo v nove rastline. Kroženje od semen do rastlin in cvetov in spet semen se stalno ponavlja.

 

Od semena do rastline

 

V semenih je rezervna hrana. Ta daje energijo za začetek rasti stebla, listov in korenin. Tej prvi rasti pravimo kalitev. Zeleni listi delajo hrano za vso rastlino. Za to potrebujejo vodo, sončno svetlobo in ogljikov dioksid iz zraka. Večinoma so listi ploščati in tenki, da prestrežejo čim več svetlobe. Razvejene korenine prodirajo v tla. Črpajo enostavne spojine, kot so voda, nitrati in druge rudninske snovi, ki jih potrebuje rastlina.

Drevesa vsako leto oblikujejo nove liste in cvetove. Druge rastline, na primer grmi in drevesa, rastejo več let. Vsako leto oblikujejo semena. Ko drevo raste, postaja deblo vsako leto debelejše in močnejše.

 

Opis

 

Hrast je eno od najmogočnejših listnatih dreves. Lahko dočaka veliko starost - okoli 1000 let. Doma je v Evropi ( razen v Španiji in severni Skandinaviji ) in Mali Aziji. Glede na rastišče je zahteven, saj mora biti plast zemlje globoka in vlažna. Hrast raste počasi, zato je hrastovina trda in čvrsta. Vsebuje čreslovino, ki preprečuje gnilobo. Hrastovino uporabljajo za pohištvo, parket in sode, tudi ladje. Uporabno je tudi hrastovo lubje: za strojenje kož, izdelovanje plute in v naravnem zdravilstvu. Hrastovo seme se imenuje želod in je izvrstna hrana za prašiče. Hrast je simbol trdnosti in neomajnosti, v mitologiji so listi hrasta krasili glave junakov.

Znanstveno ime:  Quercus robrur; družina bukovke.

Videz: 20 do 30 metrov visoko drevo, neenakomerna zraščena krošnja, veje segajo daleč v širino in višino; deblo je na starost zelo debelo, razvejano že visoko nad tlemi, veje so močne in krivenčaste.

Lubje: sprva gladko, pozneje zadebeljeno z dolgimi globokimi razpokami, temno sivo.

Listi: pernato kerpati, poženejo šele sredi maja, peclji so zelo kratki ali pa jih sploh ni, na nastavkih pecljev sta po dve zboklini podobni ušesnim krpicam.

Cvetovi: maja - hkrati z olistanjem. Moški cvetovi so v socvetih viseče mačice, ženski so pokončni na dolgih pecljih. Hrast je enodomno drevo.

Plodovi:  želod obdajajo na dnu ploske skodelice in jih sedi po več na

enem dolgem peclju. Sprva so zeleni, kasneje rjavi. Želodi se razvijajo iz ženskih cvetov.

Poznamo več vrst hrastov:

DOB - poletni hrast,

GRADEN - zimski hrast,

RDEČI HRAST ...

Hrast je listopadno drevo in ima zelo razvit koreninski sistem, ki se razpreda globoko v tla in daleč naokrog debla.

Les: trden in močan.

Rast: drevesa rastejo samo spomladi in poleti. Drevo se najbolj podaljšuje na končnih delih debla in vej. Spomladi se iz prezimovalnih popkov na vejah razvijejo mladi listi in cvetovi. V dolžino rastejo tudi končni deli korenin in prodirajo v globjo prst. Drevo povečuje svojo velikost tudi z debeljenjem debla, vej in korenin.

 

Življenje na hrastu

 

V krošnji živi množica žuželk, ki se hranijo z lesom, listi in plodovi (hrošč zavijač, razni metulji in molji). Drevo se brani pred vsiljivci s šiškami. Najštevilčnejše živali so nevretenčarji. Na odraslem hrastu lahko živi do 300 vrst žuželk. Po krošnjah gnezdijo ptice (šoja, žolna), v starih deblih sove, veverice, polhi; na deblih rastejo alge, mahovi in lišaji. Med koreninami se naseli tudi ježek, gozdna miš.

 

Pomen hrasta

 

Daje hrano mnogim živim bitjim, nam pa les, ki je odlična surovina za gradnjo, pohištvo, papir, kurjavo ...

Drevesa so nujno potrebna za ohranitev življenja na Zemlji. Iz zraka

vsrkavajo ogljikov dioksid in mu vračajo kisik, ki se sprošča med fotosintezo. Drevesne korenine vežejo prst, učvrstijo tla, ter preprečujejo dežju izpiranje prsti. Skozi površino drevesnega listja izparevajo ogromne količine vodnih hlapov, ki uravnavajo vreme in količino padavin po vsem svetu. Na Zemlji je 39 milijonov kvadratnih kilometrov gozdnih površin.

 

Kako drevo misli, čuti

 

Drevo je živo bitje, torej tudi misli, čuti, toda tega ne zna povedati. Svoje razpoloženje nam pokaže: pomladi vzbrsti in cveti, nato se odene z bujnim listjem in je vso radostno. Jeseni se čudovito obarva in daje svoje plodove. Pozimi je žalostno in sivo in komaj čaka pomlad. Srečno je, ker lahko daje zavetje mnogim živalim. Drevo joče, če z njim grdo ravnamo, npr. lomimo veje, sekamo vanj, mu lupimo lubje...

Čuti življenje, ki leze po njem, viharje in nevihte ter tople sončne žarke.

 

Anja Otorepec, 6.c

OŠ Gustava Šiliha,

Velenje

 

Na osnovni šoli Franceta Prešerna Kranj, podružnična šola Kokrica, pa so se projekta lotili celostno.

 

Projekt so izvedli učenci 4.a razreda z mentorico Dijano Korošec.

Učiteljica je učence najprej seznanila z idejo projekta, nato pa so delo razdelili na več vsebinskih enot:

 

1.  Drevo

- drevo v pesmi,

- moje najljubše drevo,

- jaz sem drevo.

 

2.  Lipa (Tilia)

- značilnosti lipe,

- znamenite lipe v naši okolici,

- zbiranje   predmetov  z  znakom lipovega lista.

 

 

DREVO V PESMI:

 

Učenci so poiskali pesmi različnih avtorjev, ki opevajo katerokoli drevo.

 

 

Grigor Vitez : Če bi drevesa hodila

 

Če bi drevesa hodila,

gozdovi ušli bi čez meje,

bi hodila drevesa

in mahale njihove veje.

 

Če bi drevesa hodila,

še parki bi se v nedeljo sprehajali

in morebiti, s plesalci porajali.

 

Če bi drevesa hodila,

med ptiči bi prišlo do hude zmešnjave,

saj bi odšla tudi gnezda v daljave.

 

Če bi drevesa hodila,

jaz bi pisal pomaranči na jugu,

naj hitro pride k mojemu bolnemu drugu.

 

 

Oton Župančič: Breza in hrast

 

Breza, breza tenkolaska,

kdo lase ti razčesava,

da stoje ti tak lepo?

Ali mati, ali sestra,

ali vila iz goščav?

 

Niti mati, niti sestra,

niti vila iz goščav,

tihi dežek opoldanji,

lahni veter iz daljav.

 

Hrast, hrast kodrogrivec,

kdo lase ti goste mrši,

da so kuštravi tako?

Ali mačeha hudobna,

ali sto sovražnikov?

 

Niti mačeha hudobna,

niti sto sovražnikov,

mršijo mi jih viharji

sred noči opolnoči.

 

 

 

France Prešeren: Lipica

 

Stoji, stoji tam lipica,

pod lipo hladna senčica,

pod lipo miza kamnata,

na štiri vogle rezana.

Stolov dvanajst okrog stoji,

na njih sede fantje mladi.

In prileti tja ptičica,

predrobna ptica ščinkovka,

usede se na lipico,

zapoje lepo pesmico.

 

 

Dodajmo še dve ljudski pesmi, ki jih tudi pojemo:

 

Le sekaj, sekaj smrečico

 

Le sekaj, sekaj smrečico,

ti drajla la la la la,

da si boš stesal barčico,

ti drajla la la la la.

 

Je smrečica posekana,

ti drajla la la la la,

je barčica pripravljena,

ti drajla la la la la.

 

»Odrin, odrin od kraja preč,

ti drajla la la la la,

ne boš me vidla ljubca več,

ti drajla la la la la.«

 

Sklenila bele je roke,

ti drajla la la la la,

točila grenke je solze,

ti drajla la la la la.

 

 

Rasla je jelka

 

Rasla je jelka,                                                    

do neba, do neba,

rasla je jelka do neba.

 

Širila veje

do zemlje, do zemlje,

širila veje do zemlje.

 

Kraj jelke vodi

stezica, stezica,

kraj jelke vodi stezica.

 

Po stezi bratec

hodil je, hodil je,

po stezi bratec hodil je.

Za roko sestro

vodil je, vodil je,

za roko sestro vodil je.

 

 

 

 

Za motivacijo smo prebrali zgodbo Shela Silversteina Drevo ima srce,

ki jo je prinesel učenec Klemen Prosenjak.

 

Na travniku je raslo drevo. Zelo je ljubilo fantiča. Fantič je prihajal vsak dan in pobiral pisane liste. Napravil si je krono in hodil okrog kakor gozdni kralj. Večkrat je splezal v krošnjo in se gugal na vejah in jedel sadeže.  Z drevesom sta se igrala skrivalnice. Ko se je fantič  utrudil, je zaspal v njegovi senci. Tudi fantič je imel drevo rad, zelo rad. In drevo je bilo srečno. Leta so minevala.

Fant je odrastel v moža. Drevo je vedno bolj samevalo. Nekega dne pa

je fant spet prišel in drevo se ga je razveselilo:

»Pridi, fant, pridi in splezaj v krošnjo, zibaj se na vejah in ugrizni v sadeže, igraj se v moji senci in bodi srečen!«

»Prevelik sem, da bi plezal in se igral,« je odvrnil fant.

»Hočem si marsikaj kupiti in se zabavati. Potrebujem denarja. Mi lahko daš nekaj denarja?«

»Žal mi je,« je odgovorilo drevo, »denarja pa nimam. Imam samo liste

in sadeže. Natrgaj si sadežev, fant, in prodaj jih v mestu. Tako boš prišel do denarja in boš srečen.«

Fant je res splezal na drevo, nabral sadežev in jih odnesel. Drevo je bilo srečno.

Fanta dolgo ni bilo nazaj in drevo je bilo žalostno. Nekega dne pa se je vrnil in drevo je završalo od veselja: »Pridi, fant, splezaj po deblu v krošnjo in zazibaj se v mojih vejah in bodi srečen!«

»Preveč imam dela, da bi plezal po drevju,« je odgovoril fant.

»Potrebujem hišo, da me bo grela,« je nadaljeval. »Želim si ženo in otroke, zato potrebujem hišo. Mi lahko daš hišo?«

»Hiše pa nimam,« je odgovorilo drevo. »Gozd je moja hiša, toda, če želiš, si lahko nažagaš mojih vej in si zgradiš hišo. Tako boš srečen.«

In res si je fant nažagal vej in jih odnesel, da si bo zgradil hišo.

In drevo je bilo srečno.

Fanta dolgo ni bilo nazaj. Ko je spet prišel, je bilo drevo tako srečno, da je komaj lahko spregovorilo.

»Pridi, fant,« je zašepetalo, »pridi in se igraj z mano.«

»Prestar sem in preveč žalosten, da bi se igral,« je rekel fant.

»Želim si ladjo, ki me bo odpeljala daleč stran. Mi lahko daš ladjo?«

»Posekaj moje deblo in napravi si čoln,« je reklo drevo. »Potem boš lahko odplul in boš srečen.«

Res je fant posekal deblo, si napravil čoln in odplul daleč stran. In drevo je bilo srečno... vendar ne popolnoma.

Mnogo časa je preteklo, preden se je fant spet vrnil.

»Žal mi je , fant,« je reklo drevo, »ničesar več nimam, kar bi ti lahko dalo. Nič več ne rodim sadežev.«

»Preslabe zobe imam za sadje,« je rekel fant.

»Nič več nimam vej,« je reklo drevo.

»Ne moreš se več zibati na njih.«

»Prestar sem, da bi se gugal po vejah,« je rekel fant.

»Tudi mojega debla ni več,« je reklo drevo. »Ne moreš več plezati po njem.«

»Preveč sem utrujen, da bi plezal,« je odgovoril fant.

»Žal mi je,« je vzdihnilo drevo. »Tako rado bi ti kaj dalo, pa nimam ničesar več.

 Zdaj  sem samo še star štor. Res mi je žal...«

»Sedaj ne potrebujem ničesar več,« je rekel fant, »samo miren kot, kamor bi sedel in se odpočil. Zelo sem utrujen .«

»Glej,« je reklo drevo in se vzravnalo kolikor se je  moglo, »glej, star štor je ravno pravšen, da sedeš nanj in se odpočiješ. Pridi, fant, in sedi. Sedi in se odpočij.«

In fant je sedel. In drevo je bilo srečno.

 

 

 O zgodbi smo se pogovorili, nato pa so učenci pisali spise o svojem

najljubšem drevesu.

 

 

Ko je ta macesen še stal, je bil lepo in visoko drevo. Meni se je zelo smililo, ko  smo  ga morali posekati. Visoko je bilo 14m 72cm. Atu  ga je njegova mama prinesla v vrečki.

Na  tem macesnu je vsako leto gnezdila plavčica, na njem so vsako

leto čivkali mladi plavčki. Bog ve, kje se bodo izvalili letos, ko macesna  ni več.

Ko  sem še imela muco Piko, je enkrat splezala na to drevo, potem pa si ni upala dol. Ata je moral po lestvi splezati ponjo.

To  drevo sem imela zelo rada.Rada sem imela vse na njem.To, da jeseni odvrže    iglice, da   spomladi   ozeleni, da   ima   majhne prikupne storžke, njegovo  hrapavo  lubje  in sploh vse.Ta macesen je bil  zame nekaj  posebnega. Zdaj ga ni več. Vrt je tako prazen, pogled skozi  okno žalosten. Ni več mojega macesna.

 

                            Katja Bernik

 

Moja  češnja je že zelo stara. Vsak dan sedim pri oknu in gledam

vedno isto  vejico. Kaj  se  dogaja z njo? Pozimi jo  pokriva  sneg. Spomladi vejica  ozeleni  in opazil sem majhne, zelo majhne brstiče.Ti

so  bili vsak  dan bolj zeleni in meni se je zdelo, da sem vsak dan, ko  pogledam svojo  vejico, bolj vesel. Prvi poletni dan sem bil tako vesel, da se  mi je  vse smejalo. Hitro sem skočil v  kratke hlače, vrgel nase  majico  in pohitel ven pogledat svojo vejico. Bila je zelena, imela je bele cvetove in je bila sploh najlepša! Okrog nje so brenčale čebelice, mogoče kakšna osa  ali celo sršen. Konec poletja, bolj v začetku jeseni, je moja vejica dobila  zlatorumeno barvo, rjavo in rdečo, ostalo je še malo  zelene. Čez nekaj  dni  so listi odpadli in bila je zopet gola. Prišla je  zima  in vejico je prekril sneg.

To  vejico  opazujem  še  danes  in ugotavljam  razlike  od  lani  do letos. Dajte še vi!

                            Matic Jovanovič

 

 

 

 

Jaz bom opisala drevo,  ki ga nisem posadila jaz, ampak moja prababica in pradedek. To drevo je zelo veliko. Stoji zraven hiše, tako da se jaz skozi okno lahko pogovarjam z njim. Pogovarjava se o domači nalogi in če mi je hudo, ga opazujem in mi je lažje.

Včasih, ko sem bila še manjša, smo imeli zraven drevesa velik kup drv. V drveh pa je bila podlasica. Lahko pa sem opazovala tudi ježa.  Sedaj, ko drv ni več, je na drevesu žolna. Tudi kanja kdaj  sedi na njem. Ker   drevo  obišče  veliko  ptic, jim  pozimi  nastavimo ptičjo krmilnico. Ta je tako velika kot pasja utica. To drevo naj še dolgo stoji, saj na njem zrastejo hruške za mošt. Mošt pa je zelo okusen. Čez približno štirinajst dni pa bo to drevo najlepše. Takrat bo cvetelo.

                            Kristina Gornik

 

 

        

Z  atijem sva se odločila, da posadiva jablano sorte MUTSU.

Najprej sva poiskala primeren prostor. Izkopala sva jamo, globoko približno pol metra. Vanjo sva natresla gnoj, ga zakrila z nekaj zemlje in nanj postavila jablano.

Vzela sva še primerno oporo, da se jablana ne bi preveč ukrivila, ter nato zasula jamo z zemljo. Na svoje delo sem bila zelo ponosna. Ati me je čez nekaj dni opozoril, da je že predolgo časa suša in bo treba jablano zaliti. To sem tudi storila. Seveda pa sem bila še najbolj vesela jeseni, ko je moja jablana obrodila devet jabolk. Vsako naslednje leto pa je bilo na jablani več pridelka.

Tjaša Dolžan

 

 

 

 

 

Še vedno so gradili na osnovi zgodbe Drevo ima srce. Izbrali so napovedovalca, fantiča in drevo. Zgodbo so dramatizirali. Učenci so jo zelo doživeto odigrali. Dogovorili so se, da se bodo še sami postavili v vlogo drevesa. Kaj bi se nam lahko zgodilo? Kdo bi nas obiskoval? ...

Takole so zapisali učenci:

 

 

Naj se vam predstavim. Sem najbolj popularno drevo v Sloveniji - LIPA. Imam lepe srčaste liste, ki privabljajo poglede hrasta. Zadnje čase se zaradi tega kar malo skrivam. Ljudje nabirajo moje plodove za čaj, ki je zelo dober. Zelo rada imam redne obiskovalce, ki se z menoj pogovarjajo. Govorijo mi lepe zgodbe, opisujejo svoja doživetja. Ne obiskujejo pa me samo ljudje, ampak tudi ptice, ki v moji krošnji naredijo gnezdo. Zima jih odganja, saj je mrzlo, zato sem sama. Spomladi mi vsa krošnja ozeleni, tako da imam lepo pričesko. Poleti obrodim svoj sad. Jeseni osivim, listi mi odpadejo in spet pride zima. Poleti me velikokrat obiščejo tudi metulji in ptički mi pojejo lepe pesmi. Poleti je okoli mene veliko travniških rastlin, ki se pozibavajo sem ter tja. Velikokrat pa pridejo tudi sovražniki - mulci. To so tisti razgrajači, ki mi polomijo vse veje, zarezujejo v moje telo in mečejo okoli mene smrdljive odpadke, kot da sem smetišče. Ko odidejo, sem vsa polomljena. Le težko si opomorem. Moje prijateljice čebele mi pomagajo celiti rane. Pogosto se sprašujem, zakaj mi ti fantje grozijo. Nič jim nisem naredila. Ko bi bil svet malo bolj prijazen do rastlin ne bi bilo nič narobe. Tako pa sem lahko vesela, da je vsaj tako kot je. Kadar mi je zelo dolgčas, zmeraj pomislim, kako bi se imela, če bi bila človek.

 

Teja Germovnik

 

 

Jaz sem jablana. Posadil me je majhen deček Jožek. Zdaj sem že veliko drevo. Ko so bila na meni jabolka, jih je Jožek prišel nabirat. Name je prislonil lestev in splezal nanjo. Na tleh je bil koš, v katerega

je metal jabolka. Ko je nabral dovolj jabolk, je hotel splezati dol. Ni bil dovolj previden in padel je. Zlomil si je nogo in šel v bolnico. Ko se je začela zima, se je vrnil. Takrat sem bila vsa pokrita s snegom in zeblo me je. Jožek je vsak dan prišel k meni in metal kepe vame. Na meni je bilo veliko žleda, zaradi tega so se mi lomile veje. Spomladi sem bila vesela, ker me ni več zeblo. Nekega dne sta k meni prišla Jožek in njegov sošolec Tine. Najprej sta se igrala, potem pa sta se začela prepirati. Tine je Jožka začel tepsti, zato sem na njegovo glavo spustila veliko jabolko. Jožek se je začel smejati in spoprijateljila sta se.

Poleti se je Jožek preselil drugam. Včasih me je prišel obiskat. Najbolj zabavno je bilo jeseni, ko se je igral z listjem, ki je ležalo vsepovsod. Zaradi tega je bilo vse rjavo.

To leto sem preživela srečno. Upam, da bom ostala leta tudi.

Matjaž Horvat

 

 

 

Jaz sem drevo, ki mu pravijo hrast. Veliko mojih prijateljev so že posekali in iz njih naredili omare, stole, mize. Najbolj pa cenijo hrastovino za ograje pri mostovih in za jezove. Moja skorja je zelo hrapava, moj les pa zelo trd. Pozimi divjad je moje plodove, to so želodi. V krošnjah pa lovci naredijo opazovalnice. Opazovalnice pribijejo z žeblji, to pa me zelo boli. Veliko ljudi v mojo skorjo vrezuje figure, tudi to me boli. Mravlje mi delajo škodo, ker pijejo moj sok. To ne boli tako hudo, saj mi hkrati delajo družbo. Ptice mi pojejo lepe pesmice.

Ljudje pravijo, da hrast ni lepo drevo. Toda jaz ne morem prav nič pomagati. Nimam rok in nog. Če bi imel noge, bi se gotovo preselil v kakšno puščavo ali pragozd. Tam bi imel mir pred ljudmi in drugimi sovražniki.

Aleš Ušlakar

 

 

Sem drevo in rastem na travniku. Imam lepe rumene hruške. Vsi pravijo, da so te hruške neužitne. Sem zelo velika. Okoli mene se zbirajo vse živali sveta. Največ je ptic z Japonske, Kitajske, Španije. Z njimi se zelo rada pogovarjam. Plavčki pa so nekaj posebnega, saj pojejo tako lepo, da zajokajo severni medvedi in bobri. Ko opazujem ježa, ki jé pomije, ki so jih prinesli sosedje, me kar zmrazi. V meni so se naselili lubadarji, čeprav sem hruška. Mravljice, ki tekajo sem in tja, so zato debele, ker vsakokrat, ko prinesejo vejico, dobijo košček hruške. Nekega dne je deževalo, grmelo in se bliskalo. Vse živali so se skrile v moje deblo. Ravno takrat, ko je lezel v mene jazbec, me je zadela strela. Meni je odtrgalo nekaj lubja, jazbecu pa posmodilo dlako. Jazbec je hudo zbolel. Vse živali so mu pomagale, moja hruška pa ga je pozdravila.

Nekega dne so prišli delavci s tovornjaki, viličarji in drugimi stroji. Pregnali so vse živali in poleg mene izkopali luknjo za hišo. Kmalu je bila hiša zgrajena. Jaz pa nisem imela nobenega prijatelja več. Kmalu po novem letu pa sem jih dobila. To so bili otroci, ki so se vselili v hišo. Skupaj z njimi se igramo. Zares lepo se imamo.

Kristina Gornik

 

 

Skoraj vsi učenci so v svojih spisih opisali drevo v različnih letnih

časih. Predlagali so, da bi pri likovni vzgoji izdelali jesensko in spomladansko drevo. Delali smo v skupinah. Jesensko drevo smo izdelali iz revijalnega papirja (liste), spomladansko pa iz zmečkanih papirnatih  serviet.

 

 

 

 

 

Drevo prečudovita je rastlina.

Radost in veselje v meni prebudi.

Eno  željo  v življenju le imam:

vedno drevo v bližini si želim.

Od lepote njegove pa kar ostrmim.

 

Lea Beznik 7.b

OŠ Gorje,

Zgornje Gorje

 

LIPA

 

Lipa zelenela je,

poleti zacvetela,

lepe cvetke imela je,

saj že veste "ktere".

 

Deklica jokala je,

lipo "požegnala"je.

Lipo posekali so,

za drva jo spravili.

 

Nina Kobal, Janja Hrovat 5.a

OŠ Gorje,

Zgornje Gorje

 

 

DREVO

 

Sončni žarki so ogreli zemljo,

iz nje pa je zraslo lepo drevo.

 

Kolikor dreves na zemlji živi,

toliko  rožic na zemlji cveti.

 

Drevo se je razcvetelo,

okolje pa je zažarelo.

 

Drevo se je končno prebudilo,

mi pa že zaživimo.

 

Drevo se kmalu bo preselilo

in zato je dobro razložilo.

 

Morda jo je dim zadušil

in jo čisto okrušil.

 

Anja Bunderla, 5.b

OŠ Gorje,

Zgornje Gorje

 

 

DREVO

 

Sončni žarki so ogreli zemljo,

iz nje pa je zraslo lepo drevo.

 

Bilo je vse večje

in raslo je tako,

da se je skoraj dotikalo nebo.

 

Zelenih listov nešteto,

Drevesu je dalo lep izgled,

v pomladnem soncu

pa se je iz njenih vej

slišal ptičji ščebet.

 

Veterc majal je krošnjo zeleno

in zbudil je potok,

ki ob njem tekel je leno.

 

Pomladne cvetlice

dvignile so glavice

in lepo drevo

se jim  smejalo je sladko.

 

Poleti pa se  sladki smeh

spremenil je v sladki greh,

saj to drevo je jablana,

ki sadeže nam vsako leto da.

 

Klavdija Žnidar, 5.b

OŠ Gorje,

Zgornje Gorje

 

DREVO

 

Lipa se vzpenja

visoko pod nebo,

pod njo pa dedek

z veliko pipo.

 

Lipa  zelena je,

tam v dišečem gaju,

tam, tam na hribčku,

v dolini.

 

Lipa cvetela  je,

tam  v dolini,

tam v daljavi

preko hiše.

 

Barbi  Kunšič,  5.a

OŠ Gorje,

Zgornje Gorje

 

DREVO

 

Drevo vsako pomlad se prepude,

listi na vejah zabrste.

Listi sveži zeleni so

in zimo nam preganjajo.

 

Cvetoče čebele oprašijo

in kmalu zacvetijo.

S tega zraste pa še  plod,

ki ga jemo vsepovsod.

 

In ko pride mraz,

nas vse pogreje.

To je drevo,

ki nudi dom živalim,

nam pa veselje vsem.

 

Luka Pogačar, 5.a

 OŠ Gorje,

Zgornje Gorje

 

»Kaj če je naše drevo zelo bolno in bi mi želeli, da ga podremo in mu vdihnemo življenje skozi izdelke iz lesa, ki jih naredimo pri pouku tehnične vzgoje, in na tak način sporočimo našim zanamcem, da je to naše drevo živelo in da lahko še naprej živi med nami in skupaj z nami.«

Tako so zapisali učenci OŠ Bičevje iz Ljubljane z mentorico Suzano Kranjec.

In uspelo jim je.

 

 

 

In winter cold and frost rain claimed its taxes. In a few days our forests were mortally hit. We were all shaken by the catastrophe that  happened in the great part of Slovenia.

 

In spring we went for a walk in the woods. We were thrilled.

 

Our woods behind the house lost its soul.

 

Mighty crowns remained hanging in the air.

 

Pine-trees tall as masts knelt down.

 

Pine-trees in all their mightiness lost ground. Because of frost rain - unexpected frost, all the beauty of our forests turned into an uneasy and sad sight of instantaneous devastation.

What to do? How to help the forest? How to bring the fallen trees into life so that they will stay among us?

 

We found the solution. We will bring the tree into life, we will

inspire it the soul by manufacturing the objects out of the wood, the

objects that will live among us.

We decided to manufacture ornamental corks. On Fridays we manufactured

them at craft. We sawed the wood to pieces of the desired size and

form.

We coloured it by Easter eggs colours. We waxed the corks together.

 

We manufactured many corks, becuse we wanted them to come into many

Slovene families, so that our tree will breathe among them.

 

Pupils of the 6d class and

their craft teacher Mrs. Suzana Kranjec

Bicevje Primary School, Ljubljana

 

 

 

 

Pozimi sta mraz in žled zahtevala svoj davek. Naši gozdovi so v nekaj dneh doživeli pravi smrtni udarec. Katastrofa, ki je zajela velik del Slovenije, nas je vse pretresla.

 

Spomladi smo se odpravili v gozd na sprehod. Spreletel nas je srh. Naš gozd za hišo je izgubil dušo. Mogočne krošnje so obvisele v zraku. Kot jambori visoke smreke so pokleknile.

 

V vsej svoji mogočnosti so smreke izgubile tla pod nogami, zaradi žleda - nenadne zmrzali  se je vsa lepota našega gozda spremenila v  tesnoben in žalosten  pogled trenutnega razdejanja.

Kaj storiti? Kako pomagati gozdu?  Kako oživiti podrta drevesa, da bodo ostala med nami?

 

Našli smo rešitev. Oživili bomo drevo, vdihnili mu bomo dušo, tako da bomo iz lesa izdelali predmete, ki bodo zaživeli med nami.

 

Odločili smo se da naredimo okrasne zamaške za steklenice. Ob petkih smo jih izdelovali pri tehnični vzgoji. Les smo razžagali na željene oblike in velikosti.

Pobarvali smo ga z barvami za velikonočne pirhe. Z voskom smo prilepili med seboj zamašek iz plutovine.

 

Izdelali smo veliko število zamaškov, ker smo želeli, da pridejo v veliko slovenskih družin, da bo med njimi dihalo naše drevo.

Dosegli smo svoj  namen. Naše drevo še vedno živi med nami.

 

 

 

 

Sgermova smreka raste na  posestvu Rudija Sgerma iz Orlice pri Ribnici na Pohorju. Že prve meritve z običajnimi gozdarskimi višinomeri so pokazale, da je smreka izjemno visoka celo v evropskem merilu. Za natančno izmero njene višine smo prosili geodeta. Meritev, ki glede natančnosti in zanesljivosti ne dopušča dvomov, je bila izvedena sredi julija letos z elektronskim teodolitom in z elektrooptičnim razda Ijemerom. Z izmerjeno višino 61,7 metrov, ki je naravnost osupljiva, je Sgermova smreka seveda najvišja slovenska smreka in najvišje slovensko drevo nasploh, v evropskem merilu pa ji je mesto nekoliko težje natančno določiti, saj za najvišja drevesa, ki jih je pred dobrimi 40 leti v Peručici izmeril Leibundgut, ne vemo, ali še stojijo ali ne. Toda na osnovi razpoložijivih podatkov lahko s precejšnjo gotovostjo trdimo, da je v Evropi Sgermova smreka med petimi najvišjimi drevesi in druga ali tretja najvišja smreka. Po nam znanih podatkih je tudi najvišje drevo v srednji Evropi.

 

    Sgermova smreka je v mnogih pogledih nenavadna in precej odstopa od značilnosti, ki držijo za najvišja evropska drevesa. Najprej zbudi pozornost njena izredna vitkost. Vse znane smreke podobnih višin so v premeru v prsni višini merile od 140- do 170 cm, Sgermova smreka ima prsni premer le 108 cm. Njeno prostornino so ocenili na 13 do 15 m³. Našteta so samo drevesa, ki so danes verjetno še živa oziroma za katera nimamo podatkov o tem, da bi se posušila. Matična podlaga na rastišču ni tako kot pri večini najvišjih smrek apnenec, ampak peščen lapor in peščenjak z vložki konglomerata. Nenavadno je tudi, da pohorska velikanka ne raste v višinskem pasu med 800 in 1200 metri nadmorske višine, kjer smreka vedno dosega največje višine, ampak na nadmorski višini vsega 550 metrov. Sgermova smreka tudi ne raste tako kot prav vse druge rekorderke v pragozdu, ampak v mešanem gospodarskem gozdu.

 

 

Drevo je zanimivo tudi zaradi svoje starosti. Rekorderji so navadno zelo stari oziroma zelo blizu svoje fizične zrelosti, ta pa je pri smreki nekoliko nižja kot pri jelki. Za najvišje smreke velja, da so večinoma stare od 300 do 500 let. Legendarna, 57,6 m visoka nemška smreka, imenovana Fichtenkonig, ki seje podrla leta 1970, je bila na primer stara 440 let. Natančne starosti Sgermove smreke radeljski gozdarji v zadnjem času niso poskusili ugotoviti, ker je z vrtanjem ne želijo poškodovati. Toda na osnovi izvrtka izpred petnajstih let in s pomočjo nakaterih panjev v bližnji okolici je bila njena starost ocenjena na približno 250 let, kar je v primerjavi z drugimi rekorderkami malo in kar priča o njeni izredno hitri rasti.

 

 Robi Očko

 8.razred

OŠ  Franceta Prešerna

Kranj

 

Suzana Geršak

OŠ Franceta Prešerna, Kranj

Kidirčeva 49

4000 Kranj

tel.: (064) 211 372 ; fax: (064) 211 395

E-mail: suzana.gersak@o-fp.kr.edus.si