NAJAVA PROJEKTA DREVO V MOJEM ŽIVLJENJU

Projekt Drevo v mojem življenju je zaživel 15. februarja 1997.

DREVO je simbol človeske povezanosti z naravo in nas spominja na
osnovne vrednote, ki ostajajo v toku časa nespremenjene.
Drevesa sodelujejo pri ustvarjanju naše zgodovinske in kulturne
dediščine in odkrivajo naš odnos do narave.Že od nekdaj igrajo
pomembno vlogo pri oblikovanju človeskega vsakdana.


Na drevo torej po eni strani lahko gledamo kot na biotop, po drugi pa
kot na kulturno- zgodovinski objekt. Ko se poglobimo v življenje
dreves, odkrivamo mnoge zanimive stvari in občutja.
Prav tu bi radi pritegnili pozornost otrok, da bi na drevo gledali kot
na živo bitje, da bi razmislili o njegovi preteklosti. sedanjosti in
prihodnosti in da bi na svet poskusili pogledati skozi oči drevesa.

"DREVO V MOJEM ŽIVLJENJU"je večjezični projekt.
Ideja je, da vsak učitelj, ki bi sodeloval najprej izpelje projekt v
svojem jeziku na svoji šoli v svoji deželi.
Zato prosim vse, da na konferenco apc.iearn.si.environ pošiljate
slovensko verzijo, če pa imate možnost prevoda v angleški jezik, mi te
prispevke pošljite v mailu na e-mail

suzana.gersak@guest.arnes.si

Pošljete lahko tudi risbe in fotografije na naslov:
Suzana Geršak
OS Franceta Prešerna Kranj
Kidričeva 49
4000 KRANJ

Projekt bo trajal predvidoma do 1. junija 1997.

Prispevke učencev, pa tudi naše lastne bomo pošiljali v konferenco
apc.iearn.si.environ in na mailing listo z naslovom
iearn-relations@kud-fp.si.

Vabljeni k sodelovanju z željo, da skupaj ustvarimo dinamičen, zanimiv
in predvsem koristen projekt.

Lep pozdrav

Suzana Geršak, moderatorka projekta
Kranj, 28.2.1997

TEMA : Drevo, ki ga imam rad

DREVO MI JE ZAUPALO SKRIVNOST


Živim na Zlatem polju v blokovskem naselju, kjer nikoli ni
miru. Živ-žav od jutra do večera. Letos poleti pa sem na sprehodu ob
reki Kokri naša svoje skrivališče, pravo oazo miru. Na rečnem bregu
raste očarljiva vrba, svoje veje je povesila skoraj do tal. In pod njo
je moj kotiček.
Avgusta mi je umrla babica. Bilo mi je hudo, nisem se mogla
potolažiti. V žalosti sem rada sama s seboj. S svojo bolečino sem se
zatekla pod vrbo, kjer sem se skrila radovednim očem. Stisnila sem se
ob njeno deblo, zaprla oči in prisluškovala vetru v krošnji in
žuborenju vode v strugi. Mir in tišina sta me omamila.
"Ne jokaj, deklica!" je rekla vrba.
Zdrznila sem se. Kaj res slišim glasove?
Pa spet:
"Za dežjem vedno posije sonce, tvoja babica je zdaj srečna. Ne jokaj!"
Prisluhnila sem, vrba pa je nadaljevala:
"Stara sem in marsikaj sem ze doživela in videla. Nisi edina, ki iščeš
tolažbo pri meni. Zaupala ti bom skrivnost. K meni prihaja tudi
Martina, deklica tvojih let. V tej grdi,umazani vojni v Bosni so ji
ubili očeta. Zdaj sta z mamico sami.
Poglej! V skorjo mojega debla je Martina vrezala ime svojega očka. In
kadar je z mano, je z mislimi tudi pri njem. Čeprav jo ima mamica
rada, ji nekaj manjka. Močno pogreša očka. Ve, da ga nikoli več ne bo
videla. Zanjo bo ostal večno mlad, tak, kakršnega vidi na sliki. Mlad
pogumen mož. Nikoli več je ne bo vzel v naročje, nikoli več ji ne bo
skuštral las, nikoli več ji njegov nasmeh ne bo polepšal dneva.
Prihodnjič vaju bom seznanila. Velja"
"Velja!" sem rekla.
Ob pričetku šole sva se z Martino srečali. Takoj sva si bili
vseč. Zdaj sva najboljši prijateljici in novo leto sva pričakali
skupaj. Na listek, ki ga bom pritrdila na vrbo, ji bom napisala, da jo
imam rada.

Vladimira Poljanec, učiteljica 4.razreda

HRASTOVA ZGODBA

Pogrelo je toplo sonce. Zapihal je nežen južni veter in prebudil sem
se iz obdobja mirovanja. Ozrl sem se okrog sebe in bilo je kot v
pravljici.
Ozelenela je trava, Pokukale so prve spomladanske cvetice in nekako
od blizu sem zaslišal glas znanega ptičjega petja.
Na robu gostih vej sem zagledal majhno gnezdece. V njem pa je čepel
drobni slavec. Začel sem zeleneti in zeleneti. Moja krošnja je
postajala bogata, košata in med listjem je bilo hladno. Bolj je bilo
močno sonce, več živali se je skrivalo v moji krošnji. A slavec je
pel.
Nekega dne se je v mojo senco zateklo dekle. Vprašalo me je:
"Kdo ti mrši goste lase, da so tako skuštrani? Ali mačeha hudobna? Ali
sto sovražnikov?"
Odgovoril sem ji:
"Niti mačeha hudobna, niti sto sovražnikov. Mršijo mi jih viharji sred
noči, opolnoči"
Dekle je samo čudno pogledalo in steklo naprej.
Začel je pihati veter in z vej je frčalo listje in plodovi. Prihajale
so veverice in si nabirale želod. Po kratkem času sem postal prazen.
Zapadel je sneg in zaspal sem v obdobje mirovanja.

Eva Kotolenko 4.a

DREVO PRIPOVEDUJE SVOJO ZGODBO

Pozdravljeni!
Sem osemdesetletni macesen in živim visoko v hribih. Ljudje mi pravijo
viharnik, saj sem na robu skalne stene prestal veliko viharjev in
snežnih metežev, pa navkljub vsemu obstal.
Že kot drobno semence sem potoval z vetrom po svetu, dokler se nisem
naselil v skalni razpoki. Le s težavo sem zrasel, saj je bilo v njej
zelo malo prsti. Vsako zimo sem se boril s snežnimi plazovi, ki so me
večkrat ranili, enkrat pa celo odlomili vrh. Vendar nisem obupal. S
smolo sem zalil rane, največja veja pa je zrasla v nov vrh.
Pred nekaj leti se je v steni pred menoj ranil mlad plezalec. Gorski
reševalci, ki so mu prišli na pomoč, so okrog mojega debla navezali
vrv in se eden za drugim spustili do ponesrečenca. Slišal sem nekoga,
kako je rekel:
"Še sreča, da je tisto drevo nad steno, sicer bi morali reševati od
spodaj."
Kasneje sem od prijatelja hrasta, ki biva pred bolnišnico izvedel, da
je fant ozdravel.
Na žalost pa se moje zdravlje iz dneva v dan slabša. Kisli dež in
onesnaževanje okolja me bosta kmalu spravila v grob. Vsako pomlad mi
vzbrsti manj vršičkov in vsako jesen manj storžev. Upam, da bodo
semenčeca iz storžev z vetrom odplavala daleč stran in našla lep kraj
za zdravo rast.
Viharniki smo dolga tisočletja kljubovali "vsem viharjem".
Nepremišljenega in škodlivega poseganja človeka v naravo pa verjetno
ne bomo izkoreninili.

David Potočnik 4.c.

Drevo pripoveduje svojo zgodbo

Sem sekvoja stara dva tisoč let. Živim v parku. Doživela sem stari in
srednji vek, prvo in drugo svetovno vojno. Povedala bom vse od leta
210 n.š. do leta 1997.
Bila sem najstnica stara 210 let. Živela sem pred razkošno stavbo.
Visoka sem bila kakšnih 10 metrov. Lastniki hiše so bili carniumski
Rimljani. Skozi leta sem rasla in rasla in rasla...
500 let pozneje. Visoka sem bila 20 metrov. Bila sem polnoletna, stara
710 let. Hiše ni bilo več in živela sem pred "barako". Bila sem
osamljena, ker ni bilo nikogar, da bi se z njim pogovarjala. Neke noči
se zbudim zaradi grmenja. Na enkrat pa "bum" - zadela me je strela.
Rana ni huda, bolelo pa me je zelo. V mislih kričim au, au, au...
1000 let kasneje. Okoli mene je polje rož. Na skali stoji mesto z
gradom na čelu. Ljudje so oblečeni drugače. To niso ne Rimljani in ne
Vikingi. To so Kranjčani.
Leto 1914. Začela se je vojna. Padale so bombe, a nobena me ni
zadela. Bombardiranje je trajalo dan za dnem.
Leto l941. Spet vojna. Boj je še hujši. Ko bombe padajo okoli mene bi
rada dobila noge in zbežala. Mučenje je trajalo štiri leta.
Leto 1985. Stara sem 1985 let. Sem debela, visoka in stara. V parku
sem, kjer me oskrbujejo. To je kot dom za ostarele.
Življenje je enako dan za dnem In to danes, ko je leto 1997. Moja
življenska godba ni bila ne žalostna in ne vesela, ampak zanimiva.

Urša Petrič 4.c

TEMA : Drevo moje dežele

LIPA - STARODAVNI SIMBOL SLOVENSTVA

1. Lipa - njena imena
Lipi se po domače reče rabljevka. Ime izvira iz časov fevdalizma, ko
so ljudji, ki so bili obsojeni, obešali na lipe. Lipa ima tudi
latinsko ime TILIA in grško ime FILIRA.

2. Pomen lipe skozi stoletja

V antiki je bila lipa simbol prijateljstva, kasneje v Evropi
simbolizira žensko milino, lepoto in srečo ter zakonsko ljubezen. Lipo
povezujejo s simbolom življenja, z zdravjem in modrostjo, nastopa pa
tudi kot sodno drevo - torej je povezana s pravljičnostjo, zakoni,
odloki.
Posebno vlogo je imela tudi pri vstopu mladih v svet odraslih - tu je
povezana s plesom in glasbo.
Lipo so tako častili v vseh preteklih obdobjih človekovega razvoja -
od antike do starih Slovanov, v srednjeveški Evropi in vse do
današnjih dni.
Kult lipe poznajo tako Nemci, Švicarji, Čehi, Poljaki, Bosanci,
Hrvati, Slovenci in drugi narodi.

3. Lipa in Slovenci

Lipa je močno vsidrana v slovenski zavesti, saj je povezana z
nekaterimi obredi in šegami, pa tudi z vaškim pravnim, političnim in
družabnim življenjem.
Še v srednjem veku ni bilo po slovenskih krajih nobene cerkve, gradu
ali vasi, trga in mesta brez lipe. Lipa je bila vseskozi deležna
visokega spoštovanja ne le pri kmetu, ampak tudi pri plemstvu in
meščanstvu.
Vaške lipe so bile sajene v središču vasi, navadno v bližini cerkva.
Že pred Karlom Velikim ( 8.stoletje) je imela lipo vsaka slovenska
vas.
Lipov list ali lipa se tako pojavi v tistih časih na vladarskih
pečatih in na pečatih mest.
Sprva so se pod njeno močno krošnjo zbirali vaški veseljaki in
razsojali ter odločali o skupnih zadevah. Pod lipo so potekala vaška
zborovanja in se razsojale pravde. Prastara slovenska navada je
določala, da so pri pomembnih odločitvah županu stali ob strani vaške
starešine. Pozneje je lipa nadomeščala radio, televizijo in časopise,
saj so se vaščani zbrali pod njeno košato krošnjo in prebirali uradne
novice in razglase.Pod vaško lipo so ljudje radi zapeli, zaplesali in
poveselili.
Lipa ima tako v pretekli in polpretekli zgodovini naše dežele pomembno
vlogo:
- v času turških upadov so ob vsaki zmagi nad Turki posadili lipo,
lipa je igrala vlogo mejnega kamna oziroma mejnika;
- pod lipo v Hruševju pri Postojni se je navadno odpočil naš slovenski

literarni junak Martin Krpan, ko je tihotapil sol z morja,
- Martin Krpan je s pomočjo kija iz mehke lipovine premagal Brdavsa in
tako rešil Dunajčane pred njim,
- v bližini Postojne je pri Predjami lipa, pod katero je bil pokopan
roparski vitez Erazem Predjamski,
- z lipo je povezan tudi slovenski legendarni kralj Matjaž, ki spi s
svojo vojsko v gori Peci in ki naj bi nekoč zaživel na istem polju pri
isti lipi, kjer je bil poražen, premagal svoje sovražnike in potem
osvobodil deželo. Po zmagi bo lipa spet ozelenela in pod njeno košato
krošnjo s sedmimi vrhovi, bodo ob kamniti mizi sklenili mir.
- v vasi našega najvešjega slovenskega pesnika Prešerna, v Vrbi, stoji
lipa, okoli katere je bilo 16 kamnov, prav toliko, kolikor je bilo v
vasi kmečkih gospodarjev,
- tudi v novejši zgodovini - v času NOB - so lipe odigrale pomembno
vlogo.Bile so zbirališča, javke, v votlih deblih so partizani skrivali
orožje in sporočila.

4. Lipa kot drevo

Lipa je listopadno drevo, ki zraste do 35 metrov visko, deblo doseže v
premeru 2 m ter doseže zelo visoko starost - več sto let. Lipa (Tilia)
ima večje liste in cveti sredi junija. Lipovec (Tilia Cordata) pa je
manjše, bolj čokato drevo, ima manjše liste in cveti kakšnih 14 dni
kasneje. Cvet je dvospolen, s prašniki in pestičem.
Za lipo je značilen globok koreninski sistem z močnimi stranskimi
koreninami in je odporna proti vetru. Ko lipa cveti, privablja ta
opojni vonj čebele na bogato pašo, njena košata krošnja pa daje senco
v poletnih mesecih. Lipovo cvetje ljudje že stoletja nabirajo in iz
njega kuhajo čaj, ki je od nekdaj znano ljudsko zdravilo. Cenen je
tudi lipov les. Je svetel in lepo se ga da oblikovati. Vse domače
rezbarije in podobe svetnikov so včasih izdelovali iz lipovine.
Od tod tudi znan slovenski pregovor: "Stojiš kot lipov bog!"

Martina Krt
4.c OŠ Franceta Prešerna Kranj

Viri:
- Pionir, letnik 78/79, št.2
- GEA, letnik 92, št.2

         Nazaj