Kako je nastal metliški grb Grofica je pogosto preklinjala. Vedno, ko se je razjezila je zaklela. Takrat je vse otrpnilo od groze in strahu. Kogar je uklela, je okamenel, saj je imela njena kletev posebno moč. Turki so napadali Metliko. Grofica je straži naročila, naj zbudijo vse hlapce, če bi se gradu približali Turki. Neko noč sta stražarja zaspala in Turki so preplezali grajsko obzidje ter vdrli v grad. Grofica je spoznala, da so prišli Turki. Bila je jezna in uklela nesrečna stražarja. Njena kletev ju je spremenila v črna krokarja, ki sta krakajoč zletela na streho grajskega stolpa. Turki so ubili zlobno grofico, grad pa zažgali, ostal je le grajski stolp, ki ga ogenj ni obliznil. Vse dneve in noči sta krokarja čepela na grajskem stolpu in žalostno krakala. Turki so še večkrat napadli Metliko ampak Metličani so se junaško borili proti njim in zato dobili mestne pravice – tako je Metlika postala mesto. Sčasoma se je tudi grajski stolp sesul v prah in o gradu Pungartu ni bilo več ne duha ne sluha. S pomočjo te zgodbe je nastal mestni grb, ki predstavlja grajski stolp in na njem sedeča začarana stražarja. Sestavila : Nina Breznik 6.a, Osnovna šola Metlika Slikovno gradivo : iz gradiv Turističnega društva Vigred
Drašiči ležijo 6 km od Metlike. Štejejo okoli 300 prebivalcev. Drašiče delimo na Gorenjce, Dolenjce in Blaževo vas. KAKO JE NASTALO IME BLAŽEVA VAS Neko sončno popoldne se je nekaj kmetov iz vasi vračalo s polja domov. Utrujeni in prepoteni so počasi stopali. Nenadoma so zaslišali otroški jok. Pogledali so v grm in tam našli lepega malega dečka. Bil je v košarici in nag. Kmetje niso vedeli kaj naj z njim. Odločili so se, da ga vzamejo domov in zanj poskrbijo. Med potjo so razmišljali, kako naj dajo dečku ime. Gledali so okrog in opazili cerkvico Sv. Blaža. “ Blaž naj bo, ” so se odločili. Doma so ga najprej nahranili in oblekli. Vsi vaščani so ga imeli zelo radi. Ker je za njim še veliko prebivalcev dobilo ime Blaž, se ta del Drašičev imenuje Blaževa vas. Sestavila : Maja Stariha 6.a, Osnovna šola Metlika
V jugovzhodnem delu Slovenskih goric, med
Ljutomerom in Ormožem, je Jeruzalem. To je najvišja točka prelepega gričevnatega
sveta. Pobočja gričev so zasajena s trto. V skrbno urejenih vinogradih uspevajo
Na vrhu Jeruzalema, sredi zelenih vinogradov,
stoji cerkvica žalostne matere božje. V njej je bogat glavni oltar in mnogo zanimivih
slik.Domačini s ponosom pokažejo podobo žalostne matere božje, ki so jo križarji v
času križarskih vojn prinesli iz Kristusove dežele - Jeruzalema. Po tej sliki je
skupinica šestnajstih hiš, ki so okrog Prebivalci so zelo ponosni na svoj kraj. Od cerkvice je prekrasen razgled. V jasnem vremenu se poleg obsežnih vinogradov vidijo tudi bližnji hribi in daljne gore ter žitna polja pomurske ravnice. Jeruzalem je zelo obiskana turistična točka severovzhodne Slovenije. V teh krajih smo od ljudi s častitljivo starostjo slišali tudi pesem o Jezusu. Po goricah Jezus hodil, je sladko vince s'jal,
Pa milo se razjoče čez nehvaležni svet
Te prve solze točil, ker videl je ljudi,
Te druge solze točil čez žene in može,
Ta tretje solze točil čez ledik samski stan,
To vince vir in sprava presvete čistosti,
Zatorej, vince pijmo, požtenega
srca, Poizvedovali in zapisali so:
Kako je dobila vas Tenetiše ime Tam v vasi pred davnimi, davnimi leti, so gradili cerkev s prelepimi zvonovi. Ker v tistih časih niso poznali modernih strojev, so morali zvonove prepeljati furmani. Poti do vasi so takrat vodile čez močvirnat gozf. Ko so se peljali čez gozd so zaradi pretežkih vozov zabredli v blato. Ker konji niso imeli toliko moči, da bi izvlekli voz iz blata, je furman Tone zakričal svojemu hlapcu Tinetu : "Tine tiš!" Tako je majhna vas ob cesti na Golnik, dobila svoje ime po hlapcu Tinetu : Tenetiše. Srakovlje je vas, ki leži na dobravah sredi mokrotnih travnikov. Vas leži zahodno od ceste, ki povezuje Kokrico s Preddvorom. Tam so se včasih zbirale velike srake. Vaščanom se je zaradi hrupa, ki so ga povzročale srake zdelo, da žive v Srakovljah. Zato so se odločili, da bodo vasi dali ime Srakovlje. Tako se vas imenuje še danes. Včasih so v naselju živeli tatovi. Ko so se kmetje vračali domov iz mesta, so morali prečkati to naselje. Tatovi so jih večkrat oropali. Kmetje so se zato zelo bali hoditi tam mimo. Med tatovi je bil tat Tine. Ko so se tatovi odselili, so se tja postopoma naselili kmetje in dali naselju ime po glavnem tatu Tinetu - Tatinec. Naselje se še danes imenuje po njem. Rok Rudež in Andraž Švegelj, OŠ Franceta Prešerna Kranj
(Turistični vodnik za ljubitelje naravne in kulturne dediščine ) Pozno popoldne, premalo časa za
daljši izlet in ravno dovolj za obisk DUPLJANSKE ROKOVNJAŠKE POTI.Naša izhodiščna
točka je turistična kmetija Trnovc, tu lahko pustimo kolo ali avtomobil. Halo, na finfranje ! Priljubljeni dupljanski župnik gospod Peter
Bohinjec je o dupljanskih rokovnjačih napisal knjigo “Pod krivo jelko.” Knjiga je
izšla leta 1923 pri ljubljanskem knjigarnarju Antonu Turku, leta 1998 so jo ponatisnili
in je izredno pomembna za opis starodavnega življenja v Dupljah. “Postoj, počij, poglej,
Tako piše na tabli ob klopi. Na najvišji točki
naše poti smo. Razgled sega daleč na Karavanke, Stol, Dobrčo, proti Kriški gori,
Tolstemu vrhu, v daljavi se dvigajo Julijci, pod nami pa so gozdnate Dobrave ( razgibana
pokrajina je dobila ime po hrastu DOBU, ki je bil pred stoletji avtohtono rastje v
Ljubljanski kotlini, danes prevladuje mešan gozd) “Halo, na finfranje ! Na sredini jase so zakurili velik ogenj ( po
pričevanjih domačinov iz bližnjih vasi ), nadenj obesili kotel in skuhali rokovnjaški
golaž ( verjetno iz divjačine ). Godci so igrali vesele viže in ljudje so plesali,
peli, pili, se zabavali. Veselo vriskanje se je slišalo do vasi. Prenekatero mlado dekle
se je vnelo za sicer na videz malo divje mladeniče, ki pa so hkrati zaradi svojega poguma
in telesne moči vzbujali občudovanje.
Ženske odgovarjajo možem :
Le kdo bi razumel to rokovnjaško govorico !! Potrebujemo prevajalca ! Na srečanju POD KRIVO JELKO so domačini posadili mlado jelko. Pomagala bo obujati stare običaje. Po prijetni gozdni poti se vračamo proti Dupljam. Spet pridemo na rob terase Udinboršta in pod nami so ZGORNJE DUPLJE . Posedimo na razgledni klopi. Na mnogih mestih se lahko spustimo v vas in si ogledamo naslednje ZNAMENITOSTI: ARHOVO GRADIŠČE DUPLJE Duplje so v zgodovini
doživljale usodo marsikatere slovenske vasi. Vas ni imela posebnega položaja in pomena v
širši okolici. Stoletja so se prebivalci preživljali s kmetovanjem in delno z
gozdarstvom. V Dupljah so živeli nekateri znani Slovenci : Mimo štirirazredne osnovne šole se sprehodimo po Spodnjih Dupljah. Pri kapelici na bližnjem križišču zavijemo na levo in po približno 500 m hoje pridemo do največje dupljanske znamenitosti DUPLJANSKE GRAŠČINE. DUPLJANSKA GRAŠČINA Ko so člani družine Mauser iz Ljubljane preko oglasa v
časopisu pred dobrimi dvajsetimi leti kupili veliko kmečko hišo v Dupljah, niti najmanj
niso pričakovali, da so kupili pravzaprav podeželski dvorec, graščino dupljanskih
vitezov. Stanovanjski del stavbe je zasnovan kot tipičen skromen kmečki
dom druge polovice 18.stoletja. Za vhodnimi vrati je veža, ki povezuje “hišo” na
levi in manjšo “kamro” na desni strani. Na koncu veže je črna kuhinja s kuriščem
za kmečko peč v hiši. V črni kuhinji so razstavljeni predmeti, ki jih je uporabljala
gospodinja pri vsakodnevnih opravilih. ARNEŽEVA LUKNJA Jamo je poznal že Valvasor in jo je v svoji Slavi Vojvodine
Kranjske imenoval “Felsen - Grotte bei Duplach”(1689). Jama je v sodobnem času dobila
ime po lastniku tega območja, kmetu Arnešu ali Arnežu iz Spodnjih Dupelj ( domače ime
). CERKEV SVETEGA VIDA Predlagamo dva kroga : LITERATURA : GRADIVO SO PRIPRAVILI UČENCI OŠ NAKLO :Andreja Pavlin, Andreja Zupin, Matjaž Čimžar, Irena Čimžar, Janez Gradišar, Matija Gradišar, Mitja Lavtar, Jan Lavtar, Gašper Štrakl Pri nastajanju vodnika je pomagal z nasveti in literaturo IVAN MEGLIČ , ki je ekipo učencev ter mentorico tudi peljal po DUPLJANSKI ROKOVNJAŠKI POTI. Gradivo je zbrala , pregledala , uredila in napisala spremno besedilo mentorica turističnega krožka DAŠA ŠTER
V Potočah pri Preddvoru sta živela dva brata, ki sta se venomer kregala, čigav je gozd, ki je bil pod današnjo Zaplato. Kregala sta se in se tožila tudi na sodišču. Starejši brat se je nekega dne zelo razjezil in rekel: “Če gozd ne bo moj, naj ga vzame kar hudič.” Tisto noč se je razbesnela nevihta z bliskom in gromom. Nevihta je bila tako huda, da so se podirala drevesa in odkrivale slamnate strehe. V tej nevihti je prišel hudič in vzel na ramena gmajno. Ko se je nevihta proti jutru polegla in je cerkovnik v “turnu” pozvonil, se je hudič prestrašil in spustil gozd iz rok prav na sredo Zaplate, kjer je še danes. Zjutraj se je mlajši brat odpravil pogledat, kaj je z gozdom in je opazil, da ga ni več. To novico je povedal starejšemu. Ta se je hotel še naprej prepirati, ker ni verjel svojemu bratu, vendar se je kmalu sam prepričal, da brat govori resnico. Na mestu, kjer je bil prej gozd, je stala pusta jasa. Dolgo časa se temu gozdu ni nihče upal približati, vendar so sčasoma lovci ugotovili, da je to tisti gozd, ki je bil včasih pod Zaplato. Ta gozd pa je še danes nekaj posebnega, saj je v njem veliko starih in debelih dreves, veliko rož, skratka, takega gozda v naši bližini ni. Po tem gozdu, ki je kakor zaplata, je gora tudi dobila ime Zaplata. Pripovedoval: Jožef Osterman Napisala: Anja Pipan, Osnovna šola Šenčur
Zgodba o nastanku velesovske cerkve Včasih je cerkev v Velesovem stala nekje drugje, kjer stoji sedanja. V tistem času je bil v Velesovem duhovnik, ki je zelo rad hodil na sprehode. Rad je bil v naravi, na svežem zraku in med živalmi.
Pripovedoval: Alojzij Vreček, 76
let
Zapisala:
Jerca Vreček, 6. a – Osnovna šola Šenčur V starih časih je na Šmarjetni gori sredi gozda na visokem hrastu visela slika sv. Marjete, zaščitnica pred hudo uro. Ker so ljudje hodili k njeni podobi prosit varstva in pomoči, so kasneje posekali gozd in sezidali cerkev. Vanjo so tudi prenesli podobo sv. Marjete. V jutranjih urah so radi k njej zahajali pobožni romarji in jo prosili varstva in pomoči. V poletnem času so pastirji okoli cerkve pasli svoje črede. Sprva so tudi oni častili svetnico in radi prihajali v cerkev. Kasneje pa jo niso več spoštovali. Kadar se je bližala nevihta, ali pa zvečer, ko se jim ni ljubilo s čredo v dolino, so nagnali živino v cerkev in ji pustili, da je lizala svete podobe in oltar, na katerem je služabnik Gospodov daroval sveto daritev. Sami pa so posedali ali polegli po klopeh, včasih pa so tudi zakurili sredi cerkve, se greli ob ognju, kvartali in grdo preklinjali. Iz božjega svetišča so naredili hlev. Bil je tudi pastir, ki je hudo preklinjal in ga ni bilo strah, ko je preklinjal Mater božjo. Sveta Marjeta je stala v oltarju in slišala to kletev in stisnilo jo je v srcu. Neizmerna žalost ji je napolnila dušo in debela solza ji je zdrknila po belem licu. Obrnila se je v sveti jezi pred večnega Boga in ga prosila:” Glej sveti Bog! Kaznuj nemarneže! Svetišče so spremenili v hlev in zdaj preklinjajo sámo sveto Bogorodnico. Ne morem jih poslušati. Usmili se me in reši me tega kraja!” Komaj je svetnica izgovorila te besede, že je začutila v sebi neizmerno moč. Rasla je in rasla in je živa postala na sliki in je bila velika kot deklica- velikanka. Roke so se ji dotikale sten in z glavo je segla prav do stropa, in ko se je zganila se je stresla vsa cerkev. Prestrašeni so zbežali pastirji na prosto, zadnji med njimi je bil tisti fant, ki je sramotil Mater božjo. Ko je bil med vrati, se je cerkev znova stresla in vrata so se zaloputnila ter ubila zlobneža. Ponoči je svetnica odnesla cerkev na drug kraj. Dvignila jo je z orjaško močjo na svoja ramena in stopala kot deklica- velikanka preko Save in po lepem kranjskem polju. Šele v Srednji vasi pri Šenčurju se je ustavila. Tam jo je zapustila čudežna moč in spet je postala kot slika v oltarju in držala za verigo zmaja, ki je bil ves krotek ob pogledu nanjo. Ko so prišli drugo jutro ljudje na Šmarjetno goro, da bi pogledali za živino, ki so jo prejšnji dan zapustili brez vestni pastirji, ni bilo cerkvice več. Le zvonik je še ostal in sameva še dandanes na gori in govori ljudem o jezi božji in o kazni, ki jo je namenil Bog njim, ki preklinjajo sveto mater. V Srednji vasi pa sta še dandanes dve cerkvici, ki imata en zvonik in ljudje govore še vedno o dobri svetnici, ki jim ni prinesla samo cerkvice, temveč tudi veliko čredo ovac, katero so si takrat ubožni kmetje razdelili med seboj. ZakajŠmarječaneje bilo sram in niso upali spraševati po svoji zgubljeni čredi.
Kranjska gora se je včasih imenovala Borovška "ves", prebivalci pa "Barouce". Njena legenda je taka: Bogati in pobožni ženi - nekateri pravijo, da je bila
španska kraljica - se je nekoč sanjalo, da naj pri Mariji na belem produ cerkev postavi
tam, kjer stoji sedem borovcev. Ker je bila zares pobožna in bogata, je to tudi
Najprej so romarji tja hodili, potem pa so
tudi ljudje zaceli hiše graditi in tam živeti.
Prvi naseljenci Voklega so bili cigani, ki so na tem kraju kuhali oglje. Sekali so gozd proti zahodu. Nastala je velika jasa. Na to poseko so se začeli naseljevati ljudje. Vas se je sprva imenovala Lokve, ker so prve hiše zrasle okrog luže, v kateri so rasli lokvanji. Današnje ime pa je nastalo, ker je bila poseka, ki so jo naredili cigani, v obliki okna. Prvi vaščani Voklega so bili med seboj zelo povezani. Pri gradnji cerkve niso dovolili, da bi vaščani iz sosednje vasi pomagali. Cilarjev oče jim je hotel pomagati z dovozom gramoza, vendar so mu gramoz stresli v mlako. Tako so vaščani Voklega leta 1864 sami dokončali cerkev. Po prvi svetovni vojni so se kmetije v vasi začele zelo razvijati. Iz lesenih hiš so nastale sodobne kmetije. Pripovedoval: Slavko Golorej (66 let) Dejan Urbanc, 6. a Osnovna šola Šenčur
V Potočah pri Preddvoru sta živela dva brata, ki sta se venomer kregala, čigav je gozd, ki je bil pod današnjo Zaplato. Kregala sta se tudi na sodišču.Starejši brat se je nekega dne zelo razjezil in rekel: “Če gozd ne bo moj, naj ga vzame kar hudič.” Tisto noč se je razbesnela nevihta z bliskom in gromom. Nevihta je bila tako huda, da so se podirala drevesa in odkrivale slamnate strehe. V tej nevihti je prišel hudič in vzel na ramena gmajno. Ko se je nevihta proti jutru polegla in je cerkovnik v “turnu” pozvonil, se je hudič prestrašil in spustil gozd iz rok prav na sredo Zaplate, kjer je še danes. Zjutraj se je mlajši brat odpravil pogledat, kaj je z gozdom in je opazil, da ga ni več. To novico je povedal starejšemu. Ta se je hotel še naprej prepirati, ker ni verjel svojemu bratu, vendar se je kmalu sam prepričal, da brat govori resnico. Na mestu, kjer je bil prej gozd, je stala pusta jasa. Dolgo časa se temu gozdu ni nihče upal približati, vendar so sčasoma lovci ugotovili, da je to tisti gozd, ki je bil včasih pod Zaplato.Ta gozd pa je še danes nekaj posebnega, saj je v njem veliko starih in debelih dreves, veliko rož, skratka takega gozda ni v naši bližini. Po tem gozdu, ki je kakor zaplata, je gora tudi dobila ime Zaplata. Pripovedoval: Jožef Osterman Napisala: Anja Pipan, Osnovna šola Šenčur
Zakaj Šenčurjanom pravijo godlarji Včasih so od hiše do hiše hodili berači ter prosili za hrano in denar.Tako je nekega dne v Šenčur prišel berač iz drugih krajev. Napotil se je k neki hiši, kjer so ravno zajtrkovali, ter prosil za zajtrk. Odstopili so mu nekaj godle, ki so jo ravno jedli. Nato je šel naprej po vasi prosit za denar.In ravno v času kosila pride k neki hiši ter prosi za vbogojme. Najprej so mu rekli, da naj gre delat, potem bo dobil jesti.Nato so mu rekli, naj prisede. Na krožniku so mu prinesli godlo, ki so jo ravno jedli. Berač se je že malo `zmrdoval`, vendar ni nič rekel. Spet je šel na vas prosit za denar in v času večerje je prišel k neki hiši, kjer so ravno večerjali.Rekli so mu, da jim je ostalo še malo večerje in ga povabili v hišo. Za večerjo je dobil godlo. In še ves teden, kar je bil v Šenčurju, se mu je godilo isto. Za zajtrk, kosilo in večerjo je vedno dobil godlo. Ko je odhajal iz Šenčurja, je rekel: “To je pa res godlarska vas. Kamorkoli sem prisel sem jedel "godlo". In tako se je Šenčurjanov oprijelo ime Godlarji. Pripovedovalca: Vinko (63 let) in Ani (55 let) Vidmar Napisala:Anja Vidmar, 8.a - O.Š.Šenčur
Leta 1952, februarja, je zapadlo skoraj dva metra snega.Sneg so morali ljudje odmetavati z lopatami tako, da so kopali tunele.To je bilo zelo težko delo.Poleg tega so se zaradi teže snega podrli skednji. Nasploh je bilo takrat stanje strašno. Vse trgovine so bile zaprte, ker dostave ni bilo. Ni bilo pouka, ljudje niso mogli v službe. Čas se je ustavil. Več dni so bili popolnoma odrezani od sveta. Tudi elektrike ni bilo. Zato je bilo v vseh prostorih temno. Vsi so zmrzovali. Oče je dejal, da je bilo najbolj mučno iti zvečer v posteljo, mrzlo kot led. Vsi dnevi so bili enaki – odmetavanje, odmetavanje, …. Najprej so morali sneg odmetati s streh, nato so odmetali do drvarnice, da so lahko prišli do kuriva. Sosedje so se v nesreči zbližali. Po cestah je plužila konjska vprega. Velik problem so imeli tudi kmetje zaradi izgube pridelkov in živine. Zaradi snega pa je bilo podrto tudi mnogo drevja v gozdovih. Les so pospravljali s pomočjo konj, ki pa so bili zaradi pomanjkanja nezadostno hranjeni in veliko konj je med delom poginilo. Pripovedovalec: Miro Bohinc, starost 69 let Zapisala: Kaja Draksler, OŠ Šenčur
Včasih so bile “ohceti” veliki dogodki v vasi. Ljudje se jih še danes spominjajo z velikim veseljem. Če se je par odločil, da se bo poročil, so se priprave začele že tri tedne prej. Najprej so na poroko povabili sorodnike, prijatelje in priče. Ženin in nevesta sta se imenovala “godec” in “družica”. Teden dni pred poroko je bilo najbolj napeto. Fantje iz vasi, iz katere je bilo dekle, so ženinu prinesli pismo, v katerem so opisali bodočo nevesto. Ženin je moral zato primakniti kar nekaj denarja. Na dan poroke so mladoporočencema pripravili “šrango”. Šranga se je vedno dogajala v vasi, iz katere je bila nevesta. Šrango so postavili na sredino ceste, tako da mladoporočenca nista mogla mimo. Pri pripravi šrange so sodelovali fantje in možje iz vasi. Na “šrangi” pa sta morala ženin in nevesta cepiti drva, mlatiti proso in žito in žagati les…itd. Ob šrangi je bila miza, na njej pa vino in pecivo. Toda fantje z mize niso smeli jesti in piti, dokler fantje niso dobili plačila. Ko sta se ženin in nevesta pripeljala pred šrango, se je začelo tudi pogajanje o plačilu. Štarešina in priči sta po dolgotrajnem pregovarjanju plačali zahtevano vsoto. Šele potem sta ženin in nevesta lahko odšla na poroko. Ko sta se vrnila iz cerkve domov, se jima vrata doma niso odprla. Pred vrati je bila glinena posoda. Ženin jo je prijel in vrgel ob tla. Takrat so se vrata odprla in "ohcet" se je lahko nadaljevala. Pripovedovalca: Milka Likozar, 72 let in Anton Likozar¸73 let Zapisala: Ana Likozar , 8. b OŠ Šenčur
Pred davnimi časi je živel v Postojnski jami strahovit zmaj. Kadar je bil lačen, začel tuliti, da se je razlegalo daleč naokrog. Ljudje so mu morali prinašati koze, ovce in teleta. Nekaj časa so ugibali, kako bi se znebili nenasitne pošasti. Tedaj je pod Nanosom živel pastir Jaka, ki so o njem vsi pravili, da je prebrisane glave. Šli so k njemu in ga prosili, da bi jim pomagal. Jaka se je odločil in pomagali. Tako je Jaka ukazal zaklati tele in mu sleči kožo. Nato je kožo natlačil z živim apnom in tako skupaj zašil kožo. Ko naslednje jutro prirjove zmaj iz jame, mu možje prinesejo nagačeno tele k luknji in ga vržejo v prepad. Zmaj zgrabi vabo, jo pogoltne in skoči v vodo, da bi se napil. Kmalu pa začne zmaj od bolečine divjati in rjoveti. Iz žrela mu začne uhajati dim. Apno je začelo delovati. Zmaj se vzpne in se vrže na hrbet, tedaj pa mu razpoči trebuh. Še zadnjič pobrca in prasne s silnimi kremplji po skalni steni, da je še danes videti sledove. Michelle Petek, 1.m Laško je lepo staro mesto, z bogato preteklostjo in kulturno dediščino. Kot trg se je prvič omenjal leta 1227, mestne pravice pa je dobila leta 1927. Leži na nadmorski višini 228m. Skozenj tečeSavinja , ki deli na levi in desni breg. Leži skoraj v središčuSlovenije. Na levi strani kot varuh bodi Hum, na desni pa je okras mesta Šmehel.S sprehodom skozi mesto obiskovalec odkriva vse tisto staroin lepo, nakar smo laščani zelo ponosni. Z izletom v bližini okolice pa obiskovalec odkrije idilične veselice, kjer še vedno živijo številni stari običaji. Mesto je narava odmerila malo ravnega prostora, saj ga je komaj za reko, cesto in železnico. Vse ostalo pa je prislonjeno na vznožje bližnjih hribov. Morda je zaradi tega tu tako lepo. Kratek oris zgodovine LaškegaZemljepisna lega in prometni položaj ob spodnji savinji ter izvir zdravilne ter termalne vode so bistveno vplivale na čas in intenzivnost naselitve Laškega že zgodaj pred ustanovitvijo srednjeveškega trga. Po naselitvi Keltov pričajo keltski srebrniki. Pod Rimljani pa je nastalo Laško pomemben kraj. Po premožnosti takratnih prebivalcev govore takratni zapisi relief. V visokem srednem veku je bilo Laško središče razsežne gospoščine z deželnim krvnim sodiščem in sedež najstarejše prafare na slovenskem. Celjski grofje so bili sto let gospodarji Laškega, nato Habsburžani in drugi deželni knezje. Laško so prizadele hude nesreče: -turški vpadi -kmečki upori -pogosti požari in v začetku 17. stol. še kuga. Nov sloves trgu so prinesli ponovno odkriti termalni vrelci, ki jih Je južna železnica odprla v svet. Tako je laško postalo zadnjih 50 let minulega stoletja evropsko znano zdraviliško letoviški kraj. Med dvema vojnama je bilo Laško sedež istoimenskega okraja. Danes je kulturno in gospodarsko središče občine. Zdravilišče Laško Laške toplice so prvič pleminiteta 1573. Leta 1852 je Leopold Rudl dal vrelec zajet, postavil vodni bazen, vodno črpalko in restavracijo s salonom. Skozi zgodovino je menjal lastnike, ki so ga dograjevali. Leta 1994 je praznoval 140 letnico začetka zdraviliško- turistične dejavnosti. Danes je znova urejeno zdravilišče, ki ga gradi tradicija. Termalna voda ima temperaturo od 32-35 stopinj Celzija, vključno s pokritim termalnim bazenom. Z različnimi sodobnimi terapijami zdravijo uspešno po poškodbah in operacijah gibal, obolenja hrbtenice in ostale nevrološka obolenja ter degenerativni revmatizem. Grad Tabor Leži ob vznožju Huma. Nastal je v 11- 12 stoletju. Leta 1336 so ga kupili celjski grofje. V 14. st. je bil sedež laških gospoščin, v začetku 15. st. pa je pogorel. Nato so ga obnovili, ter je služol tržanom kot zavetje pred turškim vpadi. Zato je dobil Tabor, kasneje svojo funkcijo izgubil in začel propadati. Skoraj dvesto let je bil v razvalinah. Pivovarna Laško ga je obnovila in v njem uredila restavracijo visoke ketegorije z bogato vinotok in poročno dvorano. Grajsko dvorišče je urejeno v gostinski vrt z čudovitim razgledom. Tukaj potekajo “ Grajsko poletne prireditve”, ki so zaradi kvalitetnega programa postale znane kulturnim krogom širne Slovenije. Pivovarna Laško Začetki pivovarstva segajo v leto 1820. stala je na mestu današnjega hotela Slavije. Leta 1866 je dobila svojega lastnika, premestili pa so jo na nasprotni breg Slavije v Podšmehel. 1889 je pivovarno kupil Simon Kuhec, pivovar iz Žalca. Dognal je, da trmalno vodo ugodno vzliva na okus piva in začeli so variti termalno pivo. Že leta 1901 so dobili medaljo na odlično kakovost od francoske vlade. Pivovarna je nato še naprej menjavala lastnike ter doživela vzpone in padece. Spremenila je tudi lokacijo. Preoblikovala se je v delniško družbo in je danes ena najmodernejših pivovaren v Evropi. Paleta njihovih proizvodov je obsežna: -od lanskega piva -od temnega termalnega deserta in različnih vrst najbolj svetovno znanega piva z znamko Zlatorog. Uspešno podjetje je nosilec razvoja kraja. Skupaj s truristčnim drušzvom je največja pokroviteljica tradicjonalne truristnične prireditve Pivo in cvetje, ki je vsako leto v mesecu juliju.V pivovarni si lahko organizirate skupine pod strokovnim vodstvom ogledalo tamkajšnjo pridelavo piva, ki je računalniško vodena. V starem pivovariškem kotlu je prikazana zgodovina razvoja pivovarstva v Laškem. Ogled pa boste zaključili ob pokušini laškega piva. Rdečica Če se pri zdraviliškem odpravite pod viadukt, se pred vami odpira račiška dolina. Dolina se je poimenovala po istoimenovanem potoku. Ta priteka izpod Muzlice in Kola.Hribi, ki jo obdajajo, so še Šmohor, Goriško brdo, Babe, ter nekaj drugih hribov. Nekoč je bilo to rudarsko naselje. V bližini tovarne TIM je ob cesti gosto kužno znamenje iz leta 1600. v Zgornji Rečici je vredno ogledati cerkev sv. Antona. Šmohor Je privlačna izletniška točka SV od Laškega na grebenu med Pernicami in Moličem. Na Šmohorju je dom z 60 ležišči. Odprt je vsak dan razen ob četrtkih. Na zaobljenem vrhu je cerkev sv. Mohorja, ki se prvič omenjala leta 1421. Ob cerkvi stojijo mogočne stare lipe, v gozdovih pa domujejo najrazličnejše divjadi: -mufloni -divje svinje ter srnjad. Pravi raj za lovce, ki imajo pod cerkvijo svod dom. Čudoviti so prehodi po planoti od Planjskega doma do Moliča ali Gozdnika, ki jih lahko v sezonih zdržimo z nabiranjem najrazličejšh sadežev. Čez Šmohor vodijo tudi planinske poti. Marija Gradec Na gričku nad Slavijo stoji cerkev Matere Božje. Cerkev so zgradili v letah 1503-1506. Leta 1526 pa so jo okrasili z freskami, ki vsebujejo gotske in renesančne vplive, zaradi katerih so prava redkost v Slovenji. Freske so obnovljene in kot posebnost vredne ogleda. Rajko Selič
Maribor je po velikosti drugo slovensko mesto. Je gospodarsko in kulturno središče severovzhodne Slovenije. Ker leži le 18 km od državne meje z Avstrijo, predstavlja prag v našo državo, pa tudi na Balkan. Maribor je v slabem tisočletju doživljal vzpone in padce. Ni bilo veliko in pomembno mesto, sredi 18.stoletja pa se je začelo počasi vzpenjati. Iz mirnega podeželskega mesteca, v katerem so živeli trgovci, v mnogih cehih združeni obrtniki, nekaj uradništva in vojakov pa malo plemstvo, se je spremenil v gospodarsko kar razgibano mesto. A v avstrijskem cesarstvu mu je bilo usojeno živeti zmeraj v smeri Gradca, glavnega mesta Vojvodine Štajerske, kateri je Maribor upravičeno več stoletij pripadal, tja do zloma Avstro-Ogrske leta 1918. Slovenci so v obdobju narodnega prebujanja dali mestu novo ime. Prvič ga je v nekem pismu leta 1836 zapisal pesnik Stanko Vraz. Sestavil ga je iz osnove mar (kar pomeni vnemo, skrbnost) in pripone bor (boj) po zgledu na nemško-zahodnoslovansko dvojico Brandernburg (Branibor). Pesnik in politik Lovro Toman je leta 1861ime pesniško še utrdil s pesmijo Mar i bor. Po letu 1861 je Maribor postal politično, gospodarsko in kulturno središče Slovencev na Štajerskem. Med drugo svetovno vojno je Maribor veliko trpel. Ustreljenih je bilo veliko borcev in talcev. Povrh je bil Maribor med vojno na moč porušen od letalskih napadov. Po vojni leta 1945 se je začela obnova porušenega mesta in izgradnja močne industrije. Družbene in gospodarske potrebe so priklicale v življenje razvejano šolstvo in univerzo. Mesto naj bi doseglo razvoj s komplementarnimi gospodarskimi panogami ter z modernizacijo tradicionalne mariborske industrije, vendar izdatnejših izboljšav še ni na obzorju. LEGA IN OBSEG Mesto se je raztegnilo na oba kraja reke Drave. V njem se naravno stekajo pokrajine:
Na severu Maribora zapirajo Mariborske gorice, Kalvarija s cerkvijo, Mestni park, Piramida, Stolni vrh nad železniško postajo in Meljski hrib. Griči so porasli z vinogradi, ki segajo skoraj v mesto in mu dajejo poseben mik. Na jugozahodu varuje Maribor vzhodno pobočje Pohorja, ob pohorskem vznožju pa se zase vzdiguje Pekrska gorca. Cesta in železnica skozi Maribor povezujeta srednjo in jugozahodno Evropo. Maribor je znan po organizaciji raznih športnih in kulturnih prireditev. Od leta 1966 se v Mariboru vsako leto srečujejo slovenska dramska gledališča – Borštnikovo srečanje. Od leta 1968 večeri baročne glasbe. Med likovnimi manifestacijami je pomemben likovni trienale. Poletne prireditve pod imenom “Lent”. Vsakoletni mednarodni festival plesne folklore. Med športnimi prireditvami prednjači Zlata lisica –vsakoletno svetovno prvenstvo v ženskem slalomu FIS-a. Lahkoatletski miting Zorkov memorial. Vsako leto tradicionalni teden “Vesela jesen”. Na Dravi pa je poleti motonavma –dirka motornih čolnov. Maribor s svojo okolico nudi prebivalcem, pa tudi drugim obiskovalcem mnogo izletniških točk in sprehajalnih poti. Maribor ima tudi dva letna kopališča Mariborski otok in kopališče TAM. Pozimi pa se lahko kopamo v pokritem kopališču Pristan. Znane so tudi terme Fontana, ki pa so novejša pridobitev mesta. V mestu in okolici je veliko osnovnih šol, srednjih šol, fakultet in nazadnje je Maribor tudi univerzitetno mesto, na kar smo lahko zelo ponosni. Sebastjan Marhold Srednja živilska šola Maribor MARIBOR – MOJE MESTOMaribor je po velikosti drugo
slovensko mesto. Je gospodarsko in kulturno središče severovzhodne Slovenije. Ker leži
le 18 km od državne meje z Avstrijo, predstavlja prag v našo državo, pa tudi na Balkan.
LEGA IN OBSEG Mesto se je raztegnilo na oba kraja reke Drave. V njem se naravno stekajo pokrajine:
Na severu Maribora zapirajo Mariborske gorice, Kalvarija s
cerkvijo, Mestni park, Piramida, Stolni vrh nad železniško postajo in Meljski hrib. Leta 1202 je ob izhodu Drave iz ozke doline nastala naselbina ( sprva kot tržni kraj), kmalu zatem, leta 1243 pa kot mesto Marburg. To ime za nemško obarvano mesto na slovenskih tleh južne Štajerske je bilo v rabi vse do narodnega preporoda sredi 19. stol. Takrat so ga slovenci poimenovali Maribor.Mesto ob dravi je svoj prvi razvojni razcvet gradilo na industriji, danes pa z mlado univerzo vse bolj prevzema vlogo drugega celovitega kulturnega in znanstvenega središča v Sloveniji. Vinogradi na mariborski Kalvariji so prva straža znanega štajerskega vinorodnega območja Slovenskih goric, ki se širi med Dravo in Muro od avstrijske do hrvaške meje. Smučišča so se zarezala v gozdnata pobočja Pohorja. Kljub tanjši snežni odeji omogočajo pohorske strmine ugodno smuko že pri nekaj decimetrih snega. Maribor se lahko pohvali s tem, da ima vrhunske smučarske prireditve ( žensko >> Zlato lisico << ) kar na robu mesta. Glavni trg, staro tržno središče Maribora z Rotovžem in kužnim znamenjem, spominom na nadloge davnih stoletij, je v zadnjih letih z obnovitvijo spet pridobil svoj žlahtni sijaj. Prizadevanja mesta in varuhov kulturna dediščine so zdaj usmerjena v prenavljanje mariborskega pristana ali Lenta. Okrogli sodni stolp se ogleduje v zrcalu zajezene Drave. Tako se tudi nezaželjeno akumulacijsko jezero vključuje v novo podobo mesta. To je bila naloga o mojem mestu. V njej sem predstavil delček zgodovine mojega mesta Maribora. Maribor, 7. junij 1999 Mitja Sodar 1.g
Občina Ravne na Koroškem obsega razgibano pokrajino spodnje Mežiške doline in za prostor pod košato Uršljo goro (1699 m). Po površini obsega 63,43 km2 in ima 12.741 prebivalcev. Osrednji del spodnje Mežiške doline, v katerem leži občina, odlikuje gostejša poseljenost dolinskega dela, kjer se mestno središče Ravne na Koroškem (8863 prebivalcev) že dejansko stika s sosednjimi Prevaljami, na obrobju, ki ga zvečine pokriva gozd, pa živi manj prebivalcev. Drugi večji kraji v občini so Kotlje, Dobja vas, Brdinje, Stražišče in Podgora. Manjši občinski zaselki so: Preški Vrh, Zelen Breg, Strojna, Podkraj, Dobrije, Koroški Selovec, Navrški Vrh, Tolsti Vrh, Uršlja Gora in Sele –del.Gospodarstvo občine še vedno sloni na težki industriji, ki jo vodijo družbe Železarne Ravne, močneje pa so razviti tudi kovinska industrija, gradbeništvo in promet. V zadnjih letih so si precej opomogli tudi trgovina, storitvene obrti in turizem. Srednje šolstvo zastopata Gimnazija Ravne in Srednja strojnokovinarska šola s petdesetletno tradicijo. V občini Ravne na Koroškem imajo sedež tudi nekatere druge ustanove, ki imajo širši značaj. Na Ravnah je sedež Območne enote Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Območne enote zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, enote Pokrajinskega arhiva Maribor za Koroško, sedež statistične regije, Zavoda za zdravstveno varstvo, Zdravstvenega doma, Koroških lekarn, Koroške reševalne službe, Centra za socialno delo in Gasilskega zavoda. Komunalno dejavnost izvaja v občini javno Komunalno podjetje Log. Glavni prometni žili sta regionalni cesti R 341 Dravograd - Holmec in R 341B Ravne - Kotlje - Slovenj Gradec. Središče občine je povezano s sosednjim središčem Prevaljami z lokalnim potniškim prometom, ki ga izvaja podjetje Koratur s Prevalj. Občina Ravne na Koroškem ima z omenjeno regionalno cesto Dravograd – Holmec POLOŽAJ IN PODOBA MESTNEGA SREDIŠČA Ravne na Koroškem so stisnjene v široko kotlino v spodnji Mežiški dolini, ki jo obrobljajo bogati gozdovi, z južne strani pa stoji v ozadju kot slikovita naravna kulisa mogočna Uršlja gora. Mesto leži na nadmorski višini med 385 in 460 metri in ima po popisu iz 1991. leta 8.863 prebivalcev. Ravne so se ugnezdile ob sotočju potokov Suha, Hotulja in Strojnska reka ter reke Meže, ki je na tem območju edina reka in zbira vode v celi dolini. Na severu mesto obkrožata naselji Stražišče in Tolsti Vrh, na jugu pa Preški Vrh in Navrški Vrh. Na mestnem vzhodu sta Koroški Selovec in Brdinje, na zahodu pa se naselje Dobja vas že stika s sosednjimi Prevaljami. Zaradi značilnih teras, ki so jih v preteklosti izdolble reke in potoki, dobi obiskovalec občutek, da je prišel v mesto na šestih gričih. Danes so Ravne na Koroškem upravno, gospodarsko in kulturno središče Mežiške doline z dokaj razvito družbeno in komunalno infrastrukturo. Ker je železarstvo (družbe Železarne Ravne) najpomembnejša gospodarska dejavnost v kraju, so Ravne povsem urbanizirano in izrazito delavsko mestno naselje. Ravne na Koroškem so tudi mesto nasprotij, kjer se v vsakdanjem mestnem vrvežu in delovno-ustvarjalnem nemiru sedanjih generacij. Ki s krajem živijo, prepletata staro in novo. Iz ohranjenih zgodovinskih sledi lahko tako naključni obiskovalci kot tudi organizirani turisti razbirajo ohranjeno srednjeveško življenje, nekateri sledovi pa pričajo o drugih obdobjih rasti kraja. Mozaične, velikokrat že delno zabrisane zgodovinske, arhitekturne, kulturne in verske slike preteklosti in krepko zarisani utripi sedanjosti se vsak dan zlivajo in prelivajo v tisto pristno koroško občutje, ki ga je težko opisati, občuti pa ga vsak obiskovalec, ki ga korak zanese v naše mesto, in železniško progo Maribor - Holmec ugodno povezavo s sosednjo republiko Avstrijo. ZGODOVINSKE SLEDI RASTI GOSPODARSTVA Leta 1998 je minilo 750 let od prve pisne omembe kraja Guštanj - sedanjih Raven na Koroškem. Za mestno dragoceno listino iz leta 1248 hrani frančiškanski samostan v Gradcu. Sredi venca sedmih graščin se je Guštanj razvil v pomemben spodnjekoroški trg z razvito obrtno dejavnostjo. Obseg trškega jedra je približno tak, kot ga je upodobil Valvasor v drugi polovici 17. stoletja. Stoletja nazaj si je celotna Mežiška dolina prizadevala za dobre stike z zahodom, ko pa je razpadla Avstro-Ogrska, je dolina nenadoma postala obmejna in samotna, oddaljena od vseh večjih gospodarskih in kulturnih središč. Čas v dolini je za trenutek obstal, - zaustavil se ni! Stoletna železarska tradicija, zeleno bogastvo gozdov in bližina dravskih elektrarn so tudi spodnjo Mežiško dolino predramili in jo pognali v nezadržen gospodarski in kulturni razvoj. Železarstvo se je v dolini razvilo po letu 1772. Ob ležiščih železove rude so se na vodno silo Meže oprle fužine na Ravnah. Leta 1807 je žebljarske obrate in kovačnice kupil grof Thurn in do leta 1827 v njih osredotočil vso železarsko proizvodnjo. Po prehodu v državno last je leta 1919 postalo ravensko plemenito jeklo znano in cenjeno po vsem svetu. KULTURNOZGODOVINSKA DEDIŠČINA
Kotlje so rojstni kraj pisatelja Lovra Kuharja - Prežihovega Voranca. Vasica leži sredi hotuljske kotline, ki je pravzaprav razgibana ravnina, polna naravnih lepot. Središče vasi so stare, vaške Kotlje, v bolj gozdnate predele proti Podgori pa so se razrasle moderne stanovanjske hiše. Cerkev svete Marjete v Kotljah je gotska, sredi 18. stoletja so jo predelali v baročnem slogu. Cerkev je obdajalo značilno taborsko obzidje, ki so ga pozneje znižali na sedanjo višino. Glavni oltar v južni kapeli je izdelala J. J. Merci, prižnica pa je zgodnje delo slovenjegraškega kiparja Franca Bernekerja. Neenotna toda kvalitetna arhitektura daje skupaj s pokopališčem in župniščem, na katerem je spominska plošča dr. Alojzu Kuharju, Prežihovemu bratu, cerkvi osrednje mesto vaškega jedra. Na vaškem križpotju, blizu starih lip, stoji ob cerkvi spomenik, posvečen partizanskemu mitingu zadnjo oktobrsko nedeljo leta 1943, ko so bile Kotlje en dan svobodne. Na spomeniku so imena 43 domačinov, ki so dali med leti 1941 – 1945 svoja življenja za svobodo. Ravne na Koroškem se ponašajo z gradom Ravne. V njem je Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika, ki zbira in hrani tudi koroško kulturno dediščino in domoznansko gradivo koroške krajine in zamejske Koroške. V knjižnici je tudi Prežihova soba, ki je razstavni del domoznanske zbirke. V gradu Ravne sta še likovni salon in Koroški muzej, ki ima večino zbirk v poslopju tik ob gradu. Tu so železarska, rudarska, lesarska, gozdarska in narodopisna zbirka (dimnična kuhinja), v pasaži gradu je lapidarij z rimskimi kamni, v muzeju na prostem pa je devet velikih tehniških in narodopisnih objektov. V parku ob ravenskem gradu je spomenik Prežihovemu Vorancu, delo akademskega kiparja Draga Tršarja. Vsaka štiri leta (1964 - 1989) je bil na Ravnah mednarodni kiparski simpozij Forma viva. Umetnine iz železa in jekla, ki so delo kiparjev z vsega sveta, so se zlile z zelenimi nasadi in stanovanjskimi bloki Raven na Koroškem in sosednjih kraje Iz Kotelj ni daleč na Preški Vrh, kjer je Prežihova bajta - spominski muzej Prežihovega Voranca, ki nas z urejeno notranjostjo spominja na značilno okolje pisateljeve mladosti, o Prežihovem delu pa pričajo življenjepisne in leposlovne drobtinice v muzeju. Tik nad bajto stoji nad nekdanjim ajdovim strniščem bronast pisateljev spomenik, ki ga je izdelal akademski kipar Stojan Batič. Na samem vrhu Uršlje gore stoji ob planinskem domu edinstvena poznogotska cerkev svete Uršule iz leta 1602, za katero so napravili načrt kmetje sami. Cerkev je zidana iz kamna, ima skodlasto streho, stolp pa so morali zaradi strel in viharjev pozneje znižati. Na Dobrijah stoji spomenik, posvečen Malgaju in tovarišem - borcem za severno mejo. Od tod so znameniti Kotniki: dr.Franc Kotnik, etnolog in slavist, in dr. Janko Kotnik, jezikoslovec.
Grajski park na Ravnah na Koroškem, ki so ga po vzoru angleških
parkov uredili grofje Thurni - lastniki gradu Ravne, je spomenik oblikovane narave z
redkimi drevesnimi vrstami in je edina večja, arhitektonsko oblikovana parkovna površina
v Mežiški dolini. Votla peč pred Ravnami je velik sklad pegmatita, ki se je v
preteklosti odlomil od više ležečih skalnih pobočij in predstavlja naravni most, pod
katerim teče
TURISTIČNIMOZAIK; ŠPORT;REKREACIJA IN IZLETI
Na Ravnah na Koroškem je velik športni park z domom telesne kulture (pokriti bazen, telovadnica, stadion z novo atletsko stezo, pokrita teniška igrišča, avtomatsko kegljišče, strelišče). Najbolj uspešni športniki so odbojkarji ravenskega Fužinarja, ki so v letu 1998 osvojili naslov pokalnega in državnega prvaka. Tik ob športnem parku je na Navrškem vrhu smučarska vlečnica s smučiščem urejenim tudi za nočno smučanje. Rimski vrelec pri Kotljahje priljubljeno letovišče, znano po izviru čiste alkalične in brezžveplene hotuljske slatine, ki jo priporočajo proti slabokrvnosti in proti boleznim srca in ožilja. V Podgori je Ivarčko jezero, poletni in zimski rekreacijski center in izhodišče s sedežnico za znano smučišče Ošven in daljše planinske izlete na Smučarsko kočo, kočo na Naravskih ledinah (1128 m) in Uršljo goro (1699 m), kjer prireja planinsko društvo Prevalje tradicionalna zimska in letna kulturna srečanja. Sašo Lukman Mesto leži ob srednjem delu reke Savinje na nadmorski višini 250 m v Celjski kotlini, ki je dolga okoli 30 km in široka 10 km. Izredna zemljepisna lega kot tudi bližina naravnih bogastev so bile osnove razvoja Celja. Celje je šele v 19. Stoletju postalo upravno središče, danes pa je sedež občine ter sedež več regijskih oz. medobčinskih institucij – gospodarskih, kulturnih in upravnih. CELJSKI GRAD IN MESTO CELJE Občina je razdeljena na 25 krajevnih skupnosti, obsega pa 230 km2 površine. V občini je leta 1987 živelo 65431 prebivalcev, v družbenem sektorju je bilo zaposlenih 39370 ljudi. V mestu Celje je od tega živelo 33000 prebivalcev, prav toliko pa je bilo tudi zaposlenih v družbenem in zasebnem sektorju, saj je v mestu veliko delovnih mest tudi za občane celjske in drugih, predvsem sosednjih občin. V samem mestu je 367 hotelskih ležišč, leta 1981 pa so celjske ulice premogle 198 trgovin. Število prodajaln, takšnih in drugačnih, manjših in večjih, pa se je v zadnjem desetletju podvojilo, tako, da Celje vse bolj postaja tudi trgovsko središče, ki ne premore le osnovnih potrebščin za občane in okoličane, tako, kot pred leti. V Celju je danes vrsta srednjih šol. Ima svoje mestno gledališče, pokrajinski muzej in muzej revolucije, 3 likovne galerije, 4 kino dvorane, več knjižnic…Mesto ima tudi izredno bogato zgodovino, spomenike od rimskih pa vse do današnjih časov je v Celju mogoče najti na vsakem koraku. Celje se uvršča med starejše industrijske centre v Sloveniji. Razvite so praktično vse veje gospodarstva, še zlasti pa kovinsko predelovalna industrija, črna metalurgija, proizvodnja barvnih kovin, strojna industrija, proizvodnja električnih strojev in naprav, proizvodnja bazičnih kemičnih izdelkov ter predelava kemičnih izdelkov, tekstilna industrija, proizvodnja konfekcije, gradbenega materiala, izdelava nakita oz. predelava žlahtnih kovin... Predvsem v zadnjih letih mesto in vsa občina iščejo rešitve za posodobitev umazane industrije, da bi sčasoma Celje ekološko sanirali in zagotovili prebivalstvu bolj zdravo življenje. Poleg omejene industrije so v občini izredno pomembni še trgovina, gradbeništvo, obrt, promet in zveze, gostinstvo in turizem, pa tudi kmetijstvo. Še nekaj statističnih podatkov: v celjske vzgojno – varstvene organizacije je vključenih okoli 3400 otrok ali okoli 60% vseh predšolskih otrok, v osnovnih šolah pa je 291 oddelkov in v njih več kot 7300 učencev, celjsko glasbeno šol pa obiskuje okoli 700 otrok. V 10 samostojnih srednjih šolah v Celju je vpisanih 3500 dijakov, dom pa ima 600 ležišč. V celjskem domu upokojencev je 320 postelj, od tega 100 za nepokretne varovance. V centru za srednje duševno prizadete ne Golovcu pa je okoli 70 varovancev. Celjski zdravstveni center, ki ga že nekaj let prenavljajo za paciente. Celjsko gledališče ima 180 sedežev, vse kino dvorane pa skupaj lahko na 3 predstave dnevno sprejmejo skoraj 1500 obiskovalcev, celjske knjižnice pa imajo za izposojo več kot 320000 knjižničnih enot. V Celje je razvita tudi telesna kultura, z vzgojo najmlajših, rekreacijo starejših in tudi vrhunskim športom. V Celju deluje vrsta športnih klubov in društev, glede na bogato tradicijo pa med športi izstopajo predvsem rokomet, košarka, atletika, plavanje, kegljanje, tenis… Znamenitosti mesta Celje Stari grad Prvotno grajsko poslopje, ki so ga v prvi polovici 13. stol. postavili Vovberžani na zahodni skalni kopi grajskega grebena, je imelo značaj iregularnega obodnoga gradu. Še pred letom 1300 so zasnovo obdali z novim vencem obzidja, ki so ga na severni strani okrepili s stolpičem. V prvi polovici 14. stol so novi lastniki gradu, Žovneški (od leta 1341 Celjski grofje), začeli utrdbo spreminjati v udobnejšo stanovanjsko rezidenco, in postavili tudi velik štirinadstropen stolp, ki je kasneje dobil naziv Friderikov stolp. V času boja za celjsko dediščino so grad temeljito prezidali, prvotno podobo pa so mu spremenili tudi v letih 1556 do 1579. Ker je grad postopoma izgubil svoj strateški pomen, je začel propadati, ob koncu 17. stoletja je bil velik grajski stolp že brez strehe. Leta 1755 pa je grad kupil grof Gaisruck, ki je snel tudi ostrejše in odpeljal tudi najlepše klesance ter jih porabil pri zidavi dvorca Novo Celje. Leta 1803 je na pol razrušeni grad kupil kmet Gorišek in ga pričel uporabljati za kamnolom. Leta 1846 so razvaline prešle v last štajerskih deželnih stanov. Prizadevanja za njegovo obnovo so se začela po ustanovitvi celjskega muzejskega društva leta 1882 in še vedno trajajo. Spodnji grad Zahodno od prvotnega srednjeveškega naselbinskega jedra je že v 14. stoletju nastal celjski spodnji mestni grad, ki je v osnovi verjetno še starejši. Ogromno poslopje, v katerem so prebivali Celjski grofje, je bilo obzidano in ločeno od naselbine ter zavarovano z okopom in jarkom. Po zatonu Celjanov je bil v mestnem gradu sedež celjskega vicedomskega urada. V drugi polovici 16. stol. so grad temeljito obnovili, v letih 1748 – 1750 pa so ga po nalogu Marije Terezije prezidali v vojašnico. Od leta 1981 je poslopje izpraznjeno in čaka na svojo nadaljno usodo. Kultura Celje je mesto z bogato kulturno vsebino in ohranjeno podobo starih dni, mesto, na katerega so Celjani ponosni in neradi odhajajo živet kam drugam. Če že, se vedno znova vračajo in v njem tudi vedno kaj novega odkrijejo, pa čeprav je to samo bežen pogled na prenovljeno staro mestno jedro z ohranjenimi detajli na pročeljih hiš. Pred njimi, med njimi in za njimi nastajajo prijetni ambienti za kulturna in družabna srečanja, kakršen je na primer Frederikov atrij in drugi, pod gesli opisani prostori. Kultura podoba Celja se spreminja, vendar pa sloni na bogatih temeljih, kulturne dediščine Celja, poklicnih kulturnih ustanovah in društvenih dejavnostih ljubiteljske kulture. Poklicno gledališče, bogati muzeji, galerije, bienalni mednarodni mladinski pevski festival, poletne prireditve, Teden domačega filma in Naša beseda, priznani umetniki, vse to daje pečat Celju in je priložnost, da se Celje uveljavlja v širšem slovenskem in balkanskem prostoru. In čeprav je tudi kulturi vedno primanjkovalo denarja, da bi se lahko še bolj dvignila in razrasla, iz sape po zaslugi številnih kulturnih entuziastov ne manjka nikoli. To so tisti umetniki in kulturni delavci, ki nikoli ne vprašajo, koliko bo kdo plačal za čezurno opravljanje dela, ampak si prizadevajo, da bi z lastnim znanje naredili čimveč za kulturno podobo Celja. Prav zato smemo brez sramu šteti Celje kot mesto z bogato kulturno ponudbo, ki je danes na nekaterih mestih morda še šibka in v povojih, a si upamo hkrati tudi trditi, da se bo že prihodnja leta izmotala iz teh težav, zato, ker imamo Celjani Celje radi, in ker je ta kultura, ki nas obdaja, tako zelo naša. Z veseljem jo pokažemo tudi drugim, se z njo ponašamo in o njej razmišljamo, kako bi jo naredili bolj bogato tudi generacijam, ki bodo morda nekoč kot danes mi brskale po njej. Tudi zato se velja ustaviti v Celju. Muzeji Pokrajinski muzej Celje Po skoraj devetletnem delu pripravljenega odbora so 1. maja leta 1982 v prostorih današnje glasbene šole slovesno odprli celjski mestni muzej. Z naslonitvijo na leto dni kasneje ustanovljeno muzejsko društvo in ob blagohotni podpori celjske občine se je kmalu razvil v najpomembnejšo kulturno institucijo v mestu, ki je opravljala tudi spomeniško, varstveno, arhivsko službo in vodila arheološka izkopavanja v mestu in okolici in obnovo celjskega starega gradu. Hitro naraščanje muzejskih zbirk je že sredi 80. let prejšnjega stoletja sprožil potrebo po novih muzejski prostorih, kar je bilo rešeno šele po koncu okupacije. Že avgusta leta 1945 je bilo muzeju dodeljeno od bombardiranja poškodovano poslopje stare grofije, ki ga je muzejsko društvo postopoma obnovilo in vanj prineslo bogate muzejske zbirke. Leta 1965 so Celjski mestni muzej preimenovali v Pokrajinski muzej Celje, ki je teritorialno pokrival območje sedmih občin v celjski regiji, časovno pa obdobje od prazgodovine do 20. stoletja. Široka in razvejana dejavnost celjskega pokrajinskega muzeja se kaže v stalnem naraščanje muzejskih zbirk, v vedno novih raziskovalnih rezultatih in prirejanju občasnih razstav, izdajanju strokovnih in poljudnih publikacij ter v pedagoškem delu. Na zunaj jo izraža stalna muzejska postavitev, ki si jo vsako leto ogleda okoli 40000 obiskovalcev. Likovni salon Likovni salon Celje je s svojim delom leta 1962 in organizacijskem, statusnem pogledu prenekatero spremembo. Leta 1979 se je vključil v zavod za kulturne prireditve z izostreno razstavno politiko, ki jo je gojil vse od ustanovitve, je likovni salon postal nepogrešljiv člen širšega kulturnega življenja v Celju. Vključil se je v likovno galerijsko dejavnost v slovenskem prostoru, zadnja leta pa teži tudi k medrepubliškemu in mednarodnemu sodelovanju. Njegova razstavna dejavnost je vezana na aktualna likovna snovanja v našem prostoru. Delo likovnega salona je vezano tudi na dokumentacijo likovne dejavnosti in ustvarjalcev s celjskega področja ter na pedagoško in izobraževalno dejavnost v okviru njegovega rednega razstavnega programa. Ima knjižnico za sodobno slovensko likovno umetnost s poudarkov na kataloških izdajah. Celjska podjetja V Celju je nekaj večjih podjetij z dolgoletno tradicijo, ob nji pa tudi precej, ki delujejo že vrsto let. Ker je Celje regijsko središče, je v mestu ali bližnji okolici tudi veliko podjetij, katerih matične firme so izven Celja, pa tudi vrsta predstavništev. V zadnjem času se v mestu in občini ustanavlja veliko majhnih podjetij, ki bodo v prihodnje gotovo uspela zaposliti del prebivalstva in ustvarjati velik delež občinskega dohodka. Pomembnejša celjska podjetja: Aero – kemična, grafična in papirna industrija, Aurea – kovinsko – predelovalno podjetje, Center – trgovsko – delovna organizacija, Cinkarna – metalurško – kemična industrija, Dinos – podjetje za oskrbo gospodarstva z odpadnimi surovinami, Elektrosignal, Emo – emajlirnica, metalna industrija, orodjarna, Etol – tovarna arom in eteričnih olj, Fotolik, Gradis, Klima – industrija aero – termičnih naprav, Kovinotehna, Libela – industrija tehtnic in finomehanika, Merx, Metka – tekstilna tovarna in konfekcija, Obnova – gradbeno in obrtno podjetje, Pohištvo, Razvojni center, Remont, Steklar, Tami – tapetništvo in mizarstvo, Toper, Vrvica – tovarna trakov in okraskov, Zlatarstvo Celje, Železarna Štore, Žična – tovarna žičnih izdelkov in ležajev. Rok Kupec VINSKA GORA
ARHITEKTURA Območje Vinske Gore obsega ravninski poljedelski pas, vinoroden pas južnih pobočij, hribovsko področje Lopatnika ter gričevnato Črnovo. Relief narekuje rabo prostora, ta pa se povezuje z značilnimi tipi stavb. Stanovanjske stavbe so: viničarija, bajta, hiša, župnišče, dvor. Vinorodne gorice zaznamuje členitev na vinogradniške delce (dolgi pasovi) s skromnimi enoceličnimi viničarijami ter dvo- ali triceličnimi bajtami (veža oz. Lopa, kuhinja, hiša). Vinska klet je zidana, zgornji bivalni del pa lesen, le ob kurišču zidan, kritina je bila ponekod še deseletja nazaj slama. Običajna stanovanjska stavba na kmetiji je stereotipne zasnove z vežo, ki se nadaljuje v kuhinjo, ter parom prostorov na obeh straneh. Velika hiša in kamra sta navadno leseni, ostalo telo pa kamnito. Likovni dodatki so večinoma iz 19. Stoletja in kažejo na vpliv-hmeljarske- arhitekture iz Savinjske doline ter prepričanje, da je kamnita stavba več vredna od lesene. Poseben tip bivalne arhitekture je dvor Dobrovca. Vinsko goro je zaznamovalo vinogradništvo, po uničenju vinogradov zaradi trtne uši konec 19. stol. pa hmeljarstvo, ki je zamrlo v 60 letih 20. stoletja Damir Jakob
Pojem dediščina največkrat povezujemo s pojmom kulturna dedišcina. Res je, da smo ogromno izvedeli o življenju naših prednikov iz kulturnih spomenikov. Ampak kulturni spomeniki nam lahko povedo o življenju največ pred nekaj stoletji. Ti spomeniki nam ne povedo o življenju pred začetkom štetja. To nam povedo arheološki spomeniki in od tu naprej govorimo o arheološki dediščini. Arheološka dediščina je vse tisto kar najdejo arheologi in nam pomaga razumeti življenje naših prednikov izpred tisoč ali več let. Arheološka dediščina je tesno povezana s pojmom arheologija. Arheologija je po eni strani le delovna, raziskovalna metoda, ki si je pridobila sposobnost, razumeti določene tvarne sklope, “zapise” v zemeljski plasti, ki so nastali kot “odtis” človekovega delovanja v preteklosti. V tem oziru pomaga mnogokrat tudi pri raziskovanju in spoznavanju posameznih pojavov iz zelo različnih zgodovinskih obdobij. Toda arheologija kot veda pomaga predvsem spoznati tiste pojave in obdobja v starejši človekovi zgodovini, ki imamo o njih pisnih virov le malo ali pa sploh ne. S pomočjo arheologije lahko veliko izvemo o načinu življenja, navadah, običajih in na sploh o neki civilizaciji iz različnih zgodovinskih obdobjih. Tu pa današnja kultura ne more brez arheologije. Če ne bi bilo arheologije, bi danes veliko manj vedeli npr. o Rimljanih. Kultura ne more obstajati brez zgodovine. Kultura ali arheologija ne moreta obstajati druga brez druge. Zato je po eni strani arheološka dediščina bolj pomembna kot kulturna dediščina. Med najpomembnejše arheološke spomenike v Celju spadajo:
To je kraj pomembnih stavb skozi dve tisočletji. Mestni grad je služil vojaškim namenom. V te namene je sodil veliki stavbni sklop na kraju, ki je bilo zanj po starih pisnih virih znano, da je tvoril enega od mestnih strženov, da so tam domovali, ko so bili v mestu, tudi celjski grofje. Strokovnjaki, ki poznajo zgodovino celjskih stavb, so bili sicer sprva prepričani, da zaradi stoletij, ki so minila od smrti zadnjega celjskega kneza in predelav velikega grajskega sklopa v najrazličnejše namene, od mestne palače ne bo kaj prida ostalo. Še to so mislili, da je tod zaradi mogočnih srednjeveških posegov v tla arheološka plast močno poškodovana. Zgrajen je bil na obzidju rimske Celeie. Našli so grobišča, svetišča, hiše, katerih podi, celo ognjišča in delovišča v pritličnih prostorih so še spoznavni.
Po bombardiranju v drugi svetovni vojni je zevala v ožjem mestnem jedru neprijetna vrzel. Več je bilo predlogov, kako bi jo zapolnili. Odločili so se, da je staro mestno jedro in njegovo izročilo vzdušja vrednota, ki je ne gre kar tako zametavati. Izkopavanja so razkrila temelje srednjeveških in novodobnih hiš. Pod njimi pa so se pokazali tudi močno poškodovani rimski sledovi, ostanki tlakov in ruševinske plasti. In v to mrežo sledov ujeti so se pokazali, kot najmlajša rimska gradnja na prostoru, ujeti zidci v nenavadnih kotih. Da, samo starokrščanski baptisterij – krstilnica – more kazati take posebnosti, so potrdili Alenki Vogrin, ki je tudi tu vodila dela, vsi strokovni obiskovalci del. Danes stoji na zemljišču nova poslovna stavba, vhod v spodnje trgovske prostore vodi po v steklo vgrajenem stopnišču, ki žal v izvedbi ni posnelo v načrtu predvidene oblike krova nad krstilnim vodnjakom, mimo z novim vezivom utrjenega osemkotnega vodnjaka. Baptisterij je primer prilagoditve projekta ureditve arheološkim najdbam.
Stare kleti in bombe v drugi svetovni vojni so nemilo gospodarile po sledovih stare Celeie. Celeia je bila v starem veku deležna krute usode, velike naravne nesreče. A bila je tako ugledno mesto in zgrajena od vsega začetka tako skrbno in iz tako odličnih gradiv, da so se spodnji deli starih stavb v prodovih odlično ohranili. Kot povsod, je bila tudi v Celju zahteva varnostne službe po zavarovalnih izkopavanjih preveč. Po drugi strani je pa začelo vse več ljudi opozarjati, da vse zajetne stare sledove, dolge in močne rimske zidove, čvrste tlake po končanem izkopavanju zmeljejo železne čeljusti gradbenih strojev. Le posamezen marmorni kos, del mozaičnega poda da uspejo prenesti v muzej, kjer pa tudi vse ne more biti na ogled. Za stare, tlakovane rimske ulice je bilo v celjski občini vedno malo posluha. Vedno je primanjkovalo denarja za dvig teh spomenikov. Večina teh lezi globoko. Na tak način smo izgubili Celjani pomemben del svoje zgodovine.
Že dokaj let so bile vojašnice sredi mesta na poti. Prav posebej je to veljalo za Celje, kjer je služil vojaškim namenom veliki stavbni sklop na kraju, ki je bilo zanj po starih pisnih virih znano, da je tvoril enega od mestnih strženov, da so tam domovali, ko so bili v mestu, tudi celjski grofje. Spremembe so se za to območje mesta dolgo pripravljale. Strokovnjaki, ki poznajo stavbno zgodovino celjskih stavb, so bili sicer prepričani, da zaradi stoletij, ki so minila od smrti zadnjega celjskega kneza in predelav velikega grajskega sklopa v najrazličnejše namene, od mestne palače ne bo kaj prida ohranjenega. Še to so mislili, da je tod zaradi mogočnih srednjeveških posegov v tla arheološka plast močno poškodovana. Pa vendar je bilo jasno, da mora velika, resnici na ljubo pred leti še prav brezoblična stavbna gmota, ki se nanjo odpira vrsta značilnih mestnih pogledov, dobiti primerno podobo in namembnost. Tudi dejstvo, da v grbu mlade države spet sijejo celjske zvezde, je dodatno priganjalo. Raziskovanje zidov in ometov je vendar pokazalo, da je še ohranjenih dokaj sledov resnične knežje palače, zgrajene v nekaterih delih tako, kot so v 14. in 15. stoletju najbolje in najlepše znali mojstri graditelji kraljevskih dvorov. Že zaradi spoznanja temeljev stavbe je bilo treba kopati v kleteh in na dvorišču. Pri tem se je pokazalo, kako so palačo zgradili iz starejših utrdb mesta, pa tudi, kako so te srednjeveške utrdbene vence opirali na še ohranjene spodnje plasti mogočnega obzidja rimske Celeie. Ta mogočni venec je danes pod težo stoletij in nadstropij, ki jih delno še vedno nosi, potisnjen v savinjske prodove, a bil je, zložen iz velikih kvadrov rezanega kamna, koz nezavzeten. Zgradili so ga v prvem stoletju, v 3., 4. so ga pa večkrat popravljali, tudi na hitro, tako da so vanj vgrajevali okrasne člene z bližnjih grobišč in svetišč. Do obzidja je vodila ena od mestnih ulic, še vedno tlakovana. Ob njej so se pa vrstile hiše, katerih podi, celo ognjišča in delovišča v pritličnih prostorih so še spoznavni. Danes nam je glavno strokovno vprašanje, kako vse, kar se je pokazalo, tako predstaviti obiskovalcu, da bo mogel brati v izjemni knjigi zgodovine, ki nam prav na tem mestu tako velikodušno ponuja v branje odprte strani, in hkrati tako, da sledovi posamezne dobe ne bodo preveč motili tistega, ki bo svojo pozornost namenil raje ostalinam iz drugega časa. Jasno nam je že, da mora prvi pogled na stavbno celoto, na dvorišče obvladovati dejstvo, da se bližamo mestni palači celjskih knezov, da morajo oko najprej pritegniti elegantni kamniti podboji velikega okna, ki je sipalo razkošje luči skozi svoja zložena stekla v dvorano visoko gori v steni. Šele pozneje nas bo ogled kleti popeljal mimo srednjeveških obzidij spet na plano po tlaku rimske ceste, mino zidov rimskih trgovinic in delavnic. Če ta del pod nekdanjim dvoriščem pred neljubim vplivom sonca, vetra, zmrzali in padavin spet pokrijemo, močno okrnimo poglede in razumevanje. Odkrit se pa v taki podobi, kot smo ga izkopali, ne bo ohranil. Zgodba enega najbolj obsežnih arheoloških najdišč teh desetletij, kjer prizadevno izkopava ekipa pod vodstvom Alenke Vogrin, se je spletla za sedaj do sem, do tehtanja teh in podobnih strokovnih vprašanj. Nadaljevanje bo enako in še bolj zahtevno, vsekakor pa bo vsak trud, ki bo vanjo vložen, bogato poplačan.
Mislim, da je arheološkim spomenikom posvečeno premalo pozornosti ne samo v Celju, ampak tudi v celi Sloveniji. Mislim, da je arheološka dediščina celo bolj pomembna kakor kulturna. Arheološki spomeniki nam mnogo povedo o življenju naših prednikov in njihovi kulturi. Mislim, da nek narod ne more obstajati brez arheoloških spomenikov. Kulturna dediščina ni dovolj za obstoj nekega naroda. Narod brez zgodovine je narod brez vsega. Res je, da nam kulturni spomeniki povedo nekaj o zgodovini nekega kraja, ampak le nekaj stoletij nazaj. Če hočemo o zgodovini nekega kraja izvedeti več, “potrebujemo” arheološke spomenike. Ti mnogokrat na začetku niso vidni prostemu očesu. Potrebno je vedeti, kaj kopati in kje to iskati. O tem nas uči arheologija. Pomen mestnega gradu za Celje je bil vedno velik in tak bo ostal tudi v bodoče. V preteklosti je bil mestni grad vedno ključnega pomena za Celje. Služil je za obrambo mesta že od rimskih časov dalje. Vedno je bil dom ljudi, ki so odločali o usodi Celja in njegovih prebivalcev. V njem so se sprejemale pomembne odločitve, pomembne ne samo za Celje, ampak tudi za širšo okolico. Vedno je služil kot mestna palača in to zelo uspešno. Držal je mesto Celje pokonci, tudi v težkih in hudih trenutkih. Ko so odkrili, da pod današnjo stavbo ležijo arheološki spomeniki, smo veliko izvedeli o pomembnem delu celjske zgodovine. Mestni grad s svojimi izkopaninami predstavlja temelj celjske zgodovine. To temo sem si izbral, da bi opozoril na problematiko celjskih arheoloških spomenikov. Mislim, da ti spomeniki ne dobijo dovolj pozornosti, čeprav si jo zaslužijo. Celjska občina v veliki večini ni naklonjena ohranjanju in varovanju arheoloških spomenikov. Upam, da se bo to v prihodnosti spremenili. Če ne, bomo izgubili pomemben del celjske zgodovine. Cveto Štifter, 1. g SŽŠM
Benedikt leži na severovzhodu Slovenije, 240m nadmorske
višine.Znano je po kraju Sveti Trije Kralji, zato prihaja k nam veliko turistov.V okolici
Benedikta je tudi veliko kmečkih turizmov, ki privlačijogoste (tujce). V Benediktu se
razvija tudi kmetijstvo, največ pridelujejo v poljedeljstvu, redijo pa največ prašiče,
govedo, konje in tudi ovce.
Spada pod občino Ruše. Bistrica je od Maribora oddaljena le 8
km. V Bistrici se je od začetka najbolj odvijalo kmetijstvo. Večina prebivalcev je imelo
svoj kos zemlje. Kasneje so ostali tisti, ki so imeli največ zemlje. Ostali pa so se
odselili v hiše in kasneje v bloke. Bistrica ob Dravi je bila včasih razdeljena na dva
dela, Bistrica pri Limbušu in Bistrica pri Rušah. Vse to se je sedaj združilo in
poimenovalo v Bistrico ob Dravi.
CERŠAK
Kjer se
danes razprostirajo ljubki griči naših s soncem obžarjenih Slovenskih goric pa tudi
preko drugih dežel daleč okrog nas je v sivi davnini pred neštetimi milijoni let
valovilo morje, ki ga sedaj učenjaki imenujemo Panonsko morje. Po mnogih tisočletjih je
začelo morje odtekati proti vzhodu in preko naših krajev je začela valiti svoje vode
reka, ki so ji učenjaki dali ime Karintijska reka, in je nekaka predhodnica Drave. Čez
nekaj časa so te množine vode odtekle in tako se je dokončno izoblikovalo tukajšne
zemeljsko površje. Nastalo je več verig podolgovatih gričev, katerih grebeni se
razprostirajo v smeri severozahod - jugovzhod.To smer so dobile tudi večje vode, med
njimi glavna reka naše pokrajine Drava. Naši griči pa so zaprli pot reki Muri, ki je
lagodno pritekla od severa in baš tu, kjer se je srečala z današnjimi Slovenskimi
goricami, bila prisiljena nadaljevati svojo pot ob njihovem vznožju proti vzhodu. Na
izoblikovanje reliefa so vplivali tudi drugi dejavniki kot so mraz, vročina, sneg, led,
rastlinstvo, živali in ljudje. Prvoten človek je bil ribič in lovec. Mnogo kasneje se
je razvil v poljedelca in živinorejca. Prvotno so ljudje živeli posamezno oziroma kot
družine, ki se niso družile in o kakem plemenu oziroma narodu ni govora. Prva enotnejša
velika skupina ljudi, ki nosi ime in jo lahko primerjamo z današnjim narodom, so bili
Iliri. Da so to prvi prebivalci Ceršaka, dokazuje zgodovinsko gradišče odkrito v gozdu
nad ceršaško tovarno. Da so pozneje živeli tukaj Kelti kot nasledniki Ilirov, dokazuje
keltski denar, ki so ga našli med izkopaninami. Kelti so dali med drugim tudi ime naši
reki Muri. Kelte so kasneje pregnali Rimljani, ki pa so morali zapustiti ozemlje zaradi
ljudstev, ki so prodirala k nam s severa. To so bili naši predniki Slovan in Germani, ki
so tukaj ostali vse do danes. Ker je tukaj prevladoval hrastov gozd, in ker so prej rekli
hrastu cer, je dobil kraj ime Ceršak. Avstrijci pa so ga poimenovali Zierberg, kar v
prevodu pomeni dišeči vrh. Znano je, da so se pri nas pojavljale številne nalezljive
bolezni, kar je terjalo veliko žrtev. Seveda ne smemo pozabiti na obe svetovni vojno v
katerih je padlo veliko naših prednikov. Leta 1784 je bila v kraju ustanovljena šola.
Šolskim namenom je služil ta prostor okrog 130 let. Nad 80 let sta na tej šoli
poučevala šolmastra, ki sta istočasno opravljala posle cerkovnika in organista ter
prejemala plačilo od cerkve in od faranov. Ko je ta šola prenehala delovati, so
prebivalci morali pošiljati svoj mladi rod v šentiljsko šolo, kar je ob stanju
takratnih poti in kolovozov posebno v slabem vremenu bil res pravi križev pot. Leta 1900
so ponovno ustanovili novo šolo, ki pa je bila Nemška. Ta šola je delovala vse do konca
2. svetovne vojne, nakar je nastala prva slovenska šola. Ker pa je začela šola
propadati, so zgradili novo, ki ima štiri razrede, ostale štiri pa otroki opravijo v
Šentilju. Leta 1888 je bila ob Muri ustanovljena tovarna lepenke. Tovarna je privlekla
veliko ljudi, ki so se zaposlili v njej. Okrog tovarne so se začele graditi bloki in
hiše. Tovarna je doživela veliko vzponov in padcev. Najhuje je bilo leta 1903, ko je
tovarno zajel velik požar in jo uničil. Vendar tovarna se je obnovila in tako letos že
praznuje 111. letnico. Z leti je Ceršak dobil tudi vrtec, ki je silno pomemben za takšno
industrijsko vas. Leta 1947 so v tovarni ustanovili industrijsko gasilsko društvo, ki pa
se je leta 1952 preimenovalo v prostovoljno gasilsko društvo. Društvo se je tekom let
tudi po številu delujočih članov lepo razvijalo, saj šteje trenutno 40 aktivnih
gasilcev. Prav tako se je kraj začel razvijati v smeri športa. Ustanovilo se je
kegljaško društvo, ki je bilo nekaj časa eno najboljših v Sloveniji. Aktivni pa smo
še v nogometu, strelstvu, tenisu,...itd. Kot vsi drugi kraji je tudi naš razdeljen na
nekake podkraje, kot so Kozjak, Vodnice, Župnice, Polhnice, Oblane, Mliniže, Gris, Bold,
Železne dveri, Grajte in Strmec. Pozabiti ne smemo tudi na našo pihalno godbo, ki je
aktivna že zelo dolgo. Letos delavci tovarne še posebej skromno in ponosno praznujejo
delovno zmago ob treh enicah delovanja z željo, da bi naslednje generacije svestne si
žuljev, znanja in truda sedanjega in prejšnjih rodov zavestno prevzele dediščino v
svoje roke po besedah slovenskega pesnike:
Na mesta njih, ki so živeli za nas, čutili in trpeli in pa umrli so za nas, zdaj kliče nas usode čas. Nik Jurgec, 1.g Srednja živilska šola Maribor
Legenda mojega kraja - Šempetra
Šempeter leži v Savinjski dolini ob reki Savinji.Savinjska dolina je znana po dolini zelenega zlata.Zeleno zlato pa je hmelj.Šempeter leži na 200 h površine.V Šempetru je znana Rimska nekropola in jama Pekel.Znana je tudi tovarna SIP Šempeter. Kaj se je v zgodovini dogajalo v našem kraju. Plavska koncesija: Vsak lastnik ki je hotel plaviti les, je moral
pri glavarstvu v Celju, ekspozitura Mozirje,vložiti prošnjo za dovoljenje. FURMANSTVO Furmani so v preteklosti odigrali pomembno vlogo
v prometu.Posebno je bila ta dejavnost razvita v Savinjski dolini.Za razmah furmanstva
imamo več vzrokov: 1.Kdo so bili furmani 2. Delo furmanov Furmani so za fure uporabljali konje.Nihče iz
naših krajov ni vozil z volovsko vprego.V Šempetru in v okolici so se z furmanstvom
večinoma kmetje, vsi so imeli zemljo, a so se oprijeli furmanstva.Nihče se ni ukvarjal z
to dejavnostjo poklicno.Furmanstvo je prihajalo iz roda v rod.Tako so bodoči vozniki že
kot otroci vzljubili konje in se naučili z njim ravnati.Furmanski dan se je začel zgodaj
zjutraj.Treba je bilo očistiti, nahraniti in napojiti konje.To delo je potekalo dve uri,
ob petih zjutraj pa so krenili na pot.Če so bili na daljših vožnjah, so vmes krmili
konje v furmanskih gostilnah. Robi Turnšek, 1.g Srednja živilska šola Maribor Od 6.do 11.stoletja V prvi polovici 19. stoletja je delovalo v Dravogradu talilnica železa z visoko pečjo. V njej so talili žlindro iz prevaljske železarne. Povpraševanje po železu je bilo vedno večje, cene surovine železa pa visoke, zato je lastnik talilnice Josef Schanberger sklenil s prevaljsko železarno dogovor. Visoko peč, ki je merila 42 čevljev so zgradili nasproti Dravograda, tik ob Dravi vendar tako, da je bila varna pred poplavami. Visoka peč je nehala obratovati leta 1857. Pred kakimi 150 leti je bila v Dravogradu tudi steklarna. O njenem začetku ni natančnih podatkov. Izdelovali so zboklo steklo. Leta 1851-1852 so steklarno posodobili. Leta1859 je bila na Bregu pri Dravogradu ustanovljena tovarna mazil, ki je zaposlovala 15 delavcev. Predelovali so smole in masna olja ter destilacijske odpadke, iz katerih so izdelovali kolomaze. V dobi stare Jugoslavije je bila dravograjska rafinerija nafte največja v Dravski Banovi. Na tej lokaciji je danes grosistično skladišče Petrol ob Dravograjski elektrarni. LEGA DRAVOGRADA
(H/26 - glej zemljevid spodaj, spadajo med
Dravinjske gorice, Slovenske Konjice) v Slovenskih Konjicah (322 m nadmorske višine),
konjiški, Konjičani (1114, 2111, 4882 prebivalcev). So gospodarsko, zaposlitveno,
oskrbovalno in kulturno središče zgornjega dela doline reke Dravinje leži ob severnem
vznožju apnenčaste Konjiške gore (Stolpnik, 1012 m), na prehodu naplavne ravnice ob
Dravinji v vinorodno terciarno gričevje na južnih obronkih podpohorskega dela
Dravinjskih goric. Mestno naselje s sklenjeno pozidavo stoji ob Dravinji, na ledenodobni
terasi in na vršaju pod gozdnato Konjiško goro. Tega je nasul potok, ki priteče izpod
nje. Jedro naselja je ob vzpenjajoči se Partizanski cesti, od katere se proti zahodu
odcepita Celjska in Šolska cesta. V to smer se mesto v zadnjem času širi tudi zaradi
priključitve prej samostojnega naselja Pristave in dela Blata. Na severozahodu se mu je
priključilo naselje Prevrat. Ker so Slovenske Konjice zavarovane pred hladnimi vetrovi s
severa, imajo milo podnebje, neugod V mestu so še likovno razstavišče in muzejska spominska zbirka Frankolovski zločin. Kljub hitremu razvoju so Slovenske Konjice mesto postale še leta 1964. Privlačne so za izletnike, saj si je mogoče v bližini ogledati nekaj gradov, zanimivi so pohodi na Konjiško in Brinjevo goro in pogled razvalin žiške kartuzije. V Slovenskih Konjicah sta se rodila književnik Branko Rudolf (1904-1987) in pesnik Ivan Minatti (1924). Bezina (H/26 - glej zemljevid spodaj, Dravinjske gorice, Slovenske Konjice), v Bezini (400 m nadmorske višine),bezinski, Bezinčani (268, 324, 412 prebivalcev). Razloženo naselje v podpohorskem delu Dravinjskih goric leži na obeh straneh ceste Slovenske Konjice-Oplotnica, ob potoku Bezinščici, ki tu priteče iz svoje doline v dolino reke Dravinje, in pod gričem Sv. Barbaro (428 m) z istoimensko cerkvijo na vrhu. Hiše so razložene po pobočjih slemen do Brinjeve gore (631 m) na severu in Škalske ceste na jugozahodu, kjer je zaselek Razbor. Na pobočju pod Brinjevo goro, kjer so ostanki višinske prazgodovinske in antične naselbine iz obdobja naseljevanja Slovanov, so vinogradi, povsod pa je precej sadnega drevja. Prebivalci so zaposleni predvsem v Slovenskih Konjicah in Zrečah.Kotnik Ernest, 1.f Srednja živilska šola Maribor
Krvavec leži v občini Cerklje na Gorenjskem.Pozimi je pomembno smučarsko
središče,poleti pa lepa razgledna točka. Zapisal:
Luka Capuder 5.a OŠ Davorina Jenka Cerklje |
slikar IVAN GOSAR , ki je poslikal več cerkva na
slovenskem
Nekoč se
je sprehajal po travniku. Šel je mimo hrasta, ki je bil že na pogled nekaj posebnega. Ko
je prišel do njega, je na njem zagledal Marijo. Nekaj časa jo je gledal, potem pa jo je
dvignil in jo nesel v cerkev. Drugi dan Marije ni bilo v cerkvi. Duhovnik je mislil, da jo
je kdo ukradel. Vendar je to misel takoj pregnal, kajti vrata cerkve so bila zaprta, okna
pa previsoka, da bi kdo splezal v cerkev. Tako kot vsak dan je tudi ta dan šel na
sprehod. Šel je mimo hrasta, na katerem je prejšnji dan dobil Marijo. Oči je uprl v
hrast in glej, na njem je stala prav takšna Marija kot prejšnji dan. Mislil si je, da jo
je nekdo dal nazaj, kjer je bila. Dvignil jo je in nesel v cerkev. Tako je Marija šla še
dvakrat nazaj na hrast. Ko je duhovnik prišel četrtič mimo hrasta, je videl na njem
Marijo, ki jo je že trikrat nesel v cerkev, a je vedno šla nazaj na hrast. Hotel jo je
že dvigniti, da bi jo nesel v cerkev, ko je Marija spregovorila:”Na tem mestu, kjer
stoji hrast, sezidaj cerkev.” Duhovnik se je prestrašil Marijinega glasu, a je kmalu
spoznal, da mu je Bog zaupal veliko dolžnost. Odpravil se je nazaj v vas ter vsem
povedal, kaj se je zgodilo in kaj mu je Marija povedala. Vsi so se strinjali in takoj
pričeli s pripravami za gradnjo cerkve.Cerkev so posvetili Mariji. Vsako leto je
procesija z Marijinim kipom. Marija, ki je stala na hrastu, in je duhovniku rekla, kje naj
zgradi cerkev, pa je sedaj v cerkvi v Velesovem.
NARAVNE ZNAMENITOSTI :
reka Meža. Ta izredno redka naravna znamenitost je edinstven geomorfološki
pojav v Sloveniji. Na strmi Strojni je pri Janežu velika domačija, ki je spomeniško
zaščitena in velja za enega pomembnih spomenikov ljudskega stavbarstva na Slovenskem. Ob
številnih strojanskih križiščih stojijo lepe kapelice in znamenja, poslikana v
domačem gorskem slogu. Na Strojni je pokopan koroški bukovnik, ljudski pesnik Blaž
Mavrel.
2
no pa vpliva bližina Konjiške gore, ki jim jemlje
jutranje in večerno sonce. Območje je bilo poseljeno že v starem veku, o čemer
pričajo najdbe ob nekdanji rimski cesti. V srednjem veku je naselje nastalo, ko so se tu
začeli naseljevati Slovani, in že v 12. stoletju so bile Konjice sedež pražupnije.
Kraj je prvič omenjen leta 1146, leta 1236 pa se že omenjajo konjiški tržani. Naselje
se je razvijalo na križišču ceste Maribor – Celje in Vitanje – Poljčane in Ptuj, v
varstvu gradu na strmi vzpetini nad mestom, kjer so še vedno razvaline Sarega gradu in
najkrajšo pot čez Konjiško goro, pri tako imenovanem prehodu Konjske smrti. Konjiški
grad, ki je bil prvič omenjen leta 1234 z imenom Castrum Gonuvviz, je bil v lasti
gospodov Konjiških, Viltuških, Devinskih, Walseejskih in Tattenbachov. Odpuščen je bil
v 18.stoletju. Zadnji lastniki so bili Windischgratzi; ti so kupili že razvaline. Tik nad
Konjicami stoji srednjeveški dvorec Trebnik, ki je prav tako zamenjal več lastnikov.
Park ob njem z velikimi drevesi ima baročne značilnosti. Omembe vreden je tudi
geometersko urejen vrt Pipuš ob meščanski vili s konca 19. stoletja. Barokizirana
gotska župnijska cerkev sv. Jurija je v osnovi že iz 11.stoletja. Je bogato opremljena z
baročnimi freskami. Cerkev sv. Ane ob pokopališču je iz polovice 16. stoletja. Že v
18. Stoletju je bilo je bilo v naselju več usnjarn. Konjice so dobile pridevnik slovenske
še le leta 1918, da bi se ločile od Konjice v Bosni. V zadnjem času so se Slovenjske
Konjice razvile v središče s sedežem občine, pošto, z banko, s
svetovalni-izobraževalnim centrom, temeljnim sodiščem, z zdravstvenim centrom, zavodom
za zaposlovanje, zavarovalnicama in vzgojno varstvenimi organizacijami. Razvite so
proizvodnje, storitvene in trgovske dejavnosti. 
