Divja ohcet

Pisalo se je leto 1952. Med ljudmi je to leto znano predvsem po hudi zimi, nekateri Šenčurjani pa se ga spominjajo tudi po “divji ohceti”. Starosta šenčurskih fantov, Bezjakov Jaka, je ohcet priredil kot povračilo za ohceti, ki jih je kot fant obiskal. Pri tem mu je pomagalo še pet vaških fantov, sosedov in prijateljev, ki so odkupili poškodovanega konja, ga zaklali ter predelali v mesnine. Iz Kranja so pritovorili velik sod vina. Za datum so določili 29.11., jugoslovanski dan državnosti, saj jim ta dan ni bilo treba iti v službo. Na ohcet so povabili vse šenčurske fante, vendar pa je moral vsak plačati 500 dinarjev. Dva fanta določijo za ženina in nevesto, dva za druga in družico ter dva za starešino in teto. Na dan ohceti so z vozom po vasi pobrali vse svate in jih odpeljali do Blagnetove hiše, kjer je bila ohcet. Znak ohceti je bil divji, kot je bila divja ohcet sama. To je bila konjska glava kobile Vide, ki je klavrno končala v trebuhih svatov, in leščerba v njenem gobcu. Ta znak je bil obešen nad vhodom v hišo in naj bi strašil tujce v vasi. Od tu je Vida videla tudi popotnika, ki je želel prespati na seniku. Svatje so ga povabili v hišo, vendar si ni upal, kajti že sama glava nad vhodom, mu je dejala, da svatje niso pri pravi. A svatje se niso dali. Zavili so ga v vrečo in ga odnesli v hišo. Ko je popotnik prišel k sebi,se je najedel in napil ter rogovilil s svati celo noč do jutra.O, saj je lahko. Godec je veselo igral in konjski golaž je šel vsem v slast. Ohcet se je končala, ko so zjutraj odkrili, da je sod z vinom prazen. Zakotalili so ga v potok, ki je takrat še tekel po vasi, nekdo je sedel nanj in vpil, naj se napolni vsaj z vodo, če se že z vinom ne. Ravno takrat pa so šli ljudje k maši in se zgražali nad tem bogokletjem. Čez nekaj dni se je pri svatih oglasila policija in jih oglobila. Naj bi kalili nočni red in mir, so rekli, in naj ne bi spoštovali državnega praznika. Še danes se nekateri vaščani spominjajo tega “divjega”, a zanimivega dogodka.To mi je opisoval ded Peter Sušnik, 74 let.

Matjaž Sušnik, 8.b – Osnovna šola Šenčur

Trboje - Marijin kip 

V Trbojski cerkvi je umetnik izklesal kip Marije Vnebovzete. Župniku se je zdel ta kip neokusen, ker je bila Marija premalo zakrita in odločil se je, da mora Marijin kip stran. Ta Marija naj bi izgledala kot “kelnarica”. Marijin kip so prenesli k sosedovim na podstrešje. Takratna gospodinja v hiši je prišla nekoč na podstrešje. Ozrla se je na kip. Videla je, da Marijin kip joče. Z Marijinega obraza so tekle velike solze. Verjetno je jokala zato, ker je v cerkvi niso sprejeli. Duhovnik, ki je hotel, da ta kip zamenjajo, je bil kaznovan. Ni mogel več hoditi.                           Vaščani so zgradili novo kapelico, za katero so denar zbrali sami. Marijin kip so prenesli v novozgrajeno kapelico. Prej omenjena kapelica stoji še danes.                                                                                                    Vaščani so h kipu Marije hodili s prošnjami za zdravje. V obeh vojnah pa so dekleta in žene molile za srečno vrnitev mož in fantov. Znano je, da je neko dekle vsak dan prihajalo k Mariji s prošnjo za vrnitev svojega brata. V ta namen si je postrigla celo svoje lase in jih podarila kipu Marije. In res se je zgodilo, da se je brat res vrnil in da sta se srečala ravno pri Mariji, h kateri se je zatekala.

Pri tej kapelici še danes molijo in prosijo ljudje in marsikoga je Marija že uslišala.

Pripovedovala: Cilka Čebašek, 69 let                                             Napisala: Katja Čebašek, 6.a – Osnovna šola Šenčur

Legenda o hudobnem graščaku

Na Visokem je bil včasih grad. Stal je na visokem griču, na katerem so bile sezidane hiše. Na griču so rasle predvsem jelše. Ob vznožju hriba je tekel tudi potok. V gradu je živel hudoben graščak.                                         Če so kmetje hoteli imeti vodo, so jo morali plačevati temu zlobnemu graščaku.                                                   Morali so tudi garati od jutra do večera. Hudobni graščak je grdo ravnal z njimi. Bil je zelo grd, nihče ga ni maral, ni poznal usmiljenja ne prijaznosti. Vse več denarja je hotel od kmetov, zato so se mu začeli upirati. Rekli so mu, da ga bodo zapustili, če bo od njih zahteval vse več denarja. On pa jim je vedno le odvrnil, da jim to ne bo nikoli uspelo. Zaradi teh besed, ki so jih kmetje izrekli, jim je bilo žal. Graščak je bil vedno bolj neusmiljen do njih. Vse več je zahteval od njih. Nekoč pa jim je le uspelo pobegniti. Zapustili so hudobnega graščaka in se preselili bliže k reki Kokri. Tam so bili varni pred njim. Zgradili so hiše in cerkev. Kmalu, ko so kmetje zapustili graščaka, se je  grad začel pogrezati. Z njim se je pogrezal tudi hudobni graščak.      

Ko so kmetje to videli, so se najprej zelo začudili, potem pa so bili zelo veseli, da jih je Božja roka rešila hudobnega graščaka. Od zakletega gradu je ostal le hribček, na katerem so se in se še sankajo in smučajo otroci. Ta hrib, na katerem naj bi včasih stal grad, vaščani imenujejo Serjanski, Lužanski in Visoški hrib. To pa zato, ker ločuje tri vasi med seboj Srednjo vas, Luže in Visoko.

Pripovedoval: Alojzij Vreček, 76 let                                      Zapisala: Jerca Vreček, 6. c – Osnovna šola Šenčur

Strašen dogodek Trboj

Včasih so Trbojski fantje radi vasovali. Za vsak večji praznik so streljali z možnarjem. Leta 1883 za Vnebohod se je po farni navadi odvijala po vasi cerkvena procesija. Takrat so si fantje kupili smodnika in začeli streljati z možnarjem. Korajžen fant Anžkov France je hodil na Prebačevo k Pavletu vasovat. Pobahal se je: “Bom napolnil možnar, da bo počilo tako, da se bo slišalo na Prebačevo.” Napolnil ga je in prižgal. Možnar je razneslo na slamnato streho. Vžgal se je pod (skedenj). Začela je goreti slamnata streha. Takrat je pihal veter. Zagorela je tudi cerkev. V zvoniku je bila taka vročina, da se je začel topiti bronasti zvon. Ker so slamnati ogorki leteli po zraku, so se vnele slamnate strehe hiš, poslopij in še drugih stavb, ki so jih imeli. Takrat je pogorelo več kot polovico hiš. Gasilci so prišli gasit na pogorišče s konjsko vprego. Pomagali so vsi vaščani. Strehe so pokrivali z mokrimi odejami in rjuhami. Vodo so nosili z lesenimi škrati in jo razlivali na slamnate strehe. Živina je tulila po vasi. Ta dogodek je vaščanom ostal dolgo v spominu.

Pripovedoval: Lojze Čebašek, 69 let                                           Zapisala: Helena Gorjup, 6.a – Osnovna šola Šenčur

Štempiharjev gospodar

V vasi Olševek je nekoč živel silni človek, Štempihar po imenu. Na njegovem podu so fantje iz Olševka in Hotemaž igrali karte, čeprav jim Štempihar ni dovolil.                                                                                             Nekega večera pa se mu je zdelo, da je na podu zelo svetlo. Odpravil se je pogledat in res je zagledal fante, ki so kartali. Ker je bil ta mož zelo proti tej “hudičevi igri”, se je razjezil in tekel za fanti. Fantje iz vasi Olševek so se hitro razgubili med hišami, Hotemažani pa so stekli domov. Mož je vzel žrt (dolg in težak tram, ki so ga uporabljali za povezovanje voz, naloženih s senom) in tekel za njimi.Večkrat ga je vrgel za fanti, tako da je kmalu razpadel. Seveda povprečen človek tega trama ne bi mogel niti vzdigniti, ker je bil zelo težak. Štempihar pa je to naredil z lahkoto, saj je tehtal od 180 do 200kg. Za zajtrk je popil 4l mleka, pojedel hleb kruha , mati pa mu je spekla 10 jajc. Tudi kosilo in večerja sta bila obilna. Med temi obroki pa je rad tudi malical. Naenkrat je pojedel vsaj 3 klobase in popil nekaj litrov tekočine.         

Pripovedoval: Jožef Osterman                                                       Napisala: Anja Pipan – Osnovna šola Šenčur

Požari v Šenčurju

Pripovedovala: Angela Cuderman, 68 let.                                         Napisala: Nika Cuderman, Osnovna šola Šenčur

Čudežna rešitev

Začela se je druga svetovna vojna. Tudi v naših krajih so že čutili njene posledice. Stara jugoslovanska vojska je razpadla in moj stari oče se je vračal domov. Nemci so te vračajoče vojake iskali in jih potem zaprli, zato so se ti vojaki skrivali. Med njimi je bil tudi moj stari oče. Skrival se je v jami v gozdu na koncu vasi, stara mama pa mu je nosila hrano.

Nekega dne pa ji je šel sam naproti. Ko je prišel iz gozda na čistino, je zagledal kolono Nemcev, ki so šli proti njemu. Ob poti je bilo samo nizko grmičevje, da se ni imel kam skriti. Vroče je molil k Bogu, da ga ne bi dobili. Kar naenkrat se je potegnila tako gosta megla, da ni bilo videti niti pedi naprej. Ko so Nemci odšli, megle ni bilo več.

Tako je bil moj stari oče rešen in še danes menimo, da je šlo za čudež.

Pripovedovala: Marija Žerovnik                                                                        Pripravila: Katja Žerovnik, 6.c OŠ Šenčur

Takrat, ko se začne poletje, se pri nas v Mariboru zgodi Lent. Zgodi se v enem najlepših delov mesta, na mnogih prizoriščih, z odličnimi izvajalci in s čudovito publiko. Maribor je tudi zaradi Lenta veliko mesto. 

POVODNI STRAH V LJUBLJANICI

Alja Berglez, Marina Jozič 4.a O.Š.Trnovo

POVODNI MOŽ   (Obnova Prešernovega povodnega moža)

 Urška je bila najlepša deklica v Ljubljani. Veliko ljudi se je oziralo za njo tudi na cestah. Nekega dne so na Starem trgu blizu Trnovega imeli ples. Mladeniči so jo velikokrat prosili za ples, a je vse zavrnila. Nenadoma se je na plesu pojavil lep mladenič in jo prosil za ples. Urška je privolila. Plesala sta in medtem so prišli črni oblaki, onadva pa sta še vedno plesala. Priplesala sta na breg Ljubljanice. Urška je izginila v valovih Ljubljanice. Čolnarji pa so videli samo vrtinec.

Martin Legiša, 4.a, OŠ Trnovo

LEGENDA O NASTANKU BLEJSKEGA JEZERA

 Tam, kjer je danes gladina Blejskega jezera, je bil nekoč velik, rahlo gričevnat travnik. Prav na sredini travnika, na najvišjem gričku, pa je stala cerkvica. Pastirčkom je bila zatočišče ob slabem vremenu in romarjem božja pot, kamor so prihajali po odpustke.
Ker je bilo veliko trave, so pastirji nekdanje blejske občine in bližnjih okoliških vasi pasli ovce. Od junija do septembra je bilo za vse ovce dovolj sočne paše. Pastirčki so se večkrat zatekli v cerkvico in tam našli prelepe, a domišljave gorske vile. Prav te pa so si lastile travnik in cerkvico, saj so vsako noč plesale in se veselile na mehki in cvetoči travi. Uživale so v plesu, poskakovale in se dvigovale v nebo.  S pastirčki so se večkrat skregale, ker niso pustile, da bi ovce popasle sočno travo in travniške cvetlice. Po paši je mehka travnata preproga postala poteptana, trda in  skalnata. Gorske vile so zahtevale, da pastirci ovce ogradijo ob vznožju in jim ne dovolijo do cerkvice. Pastirci jih niso poslušali.
Ko pa se je neke poletne noči najlepši in najbolj domišljavi vili zlomila noga na trdih, skalnatih tleh, je bila mera polna. Gorske vile so takoj sklenile, da tako res ne gre več naprej. Dogovorile so se, da se bodo pastirčkom maščevale, ker jih ne ubogajo. Odločile so se, da pastirji nikoli več ne bodo pasli na njihovem travniku in zapomnili si bodo, kdaj so jih hudo razjezili.Sedle so v krog, raztegnile roke v nebo in naročile, naj potoki pridrvo v dolino. Res se je vlil dež, potoki so narasli, hudourniki so bili polni vode in pašniki so se začeli polniti z vodo. Vode je bilo vse več in več,  pastirčki so s svojo čredo ovac komaj ušli poplavi. V oblaku nad cerkvico pa  so še uspeli videti gorske vile, ki so plesale zadnji ples. Spoznali pa so tudi tisto vilo, ki je imela zlomljeno nogo.
Ker se je nateklo vode prav do cerkvice, je nastal otok. Pastirci so svojo čredo ovac odpeljali na Pokljuko. Domačini so začeli prihajati k maši s pletnami, pozimi pa so šli po ledu. V cerkvi so postavili zvon želja,  ki še  danes marsikomu  pomaga izpolniti neuresničeno željo.

Blejsko jezero je občudovanja vredno prav zaradi otoka in cerkvice z zvonom želja. Prav gorskim vilam se moramo zahvaliti, da lahko občudujemo jezero v vsej svoji lepoti in imamo kraj, na katerega smo ponosni in  je znan po vsem svetu.

 Jaka Intihar, 7. d

 
ČUDEŽNI OTOŠKI ZVONČEK

Blejski grad stoji na strmi skali visoko nad jezerom.  V eni izmed grajskih soban sta nekoč srečno živela mlada zakonca. Gospa je pomerjala obleke in nakit in čakala na moža, mladi mož pa je hodil na lov. Jezdil je napol divje konje, za pasom je nosil meč in polno mošnjo cekinov. Razbojniki so za to izvedeli in ga ubili ter odnesli cekine. Uboga vdova je jokala in bila neutolažljiva v svojih solzah. Zbrala je vso zlatnino in srebrnino in dala iz tega uliti zvonček.   Ta naj bi zvonil v kapelici na otoku v spomin vsem žalostnim in nesrečnim. Ko so čolnarji peljali zvon na otok, je privršel vihar in prevrnil čoln. Zvonček je potonil na jezersko dno, od koder naj bi se še danes oglašal. Vdova je bila še bolj žalostna in nekega dne ji je počilo srce.
Po smrti lepe vdove pa je sam papež poslal v jezersko cerkev drug zvonček iz najžlahtnejšekovine, z najlepšim glasom na svetu.
Zapovedano je bilo, da se bo tistemu, ki bo s tem zvončkom zvonil in s tem počastil blaženo Devico, izpolnila največja in najbolj skrita želja.
Od tistega dne ljudje romajo na Bled na otoček in pozvanjajo s čudežnim zvončkom v cerkvi.

 Bernarda Pust, 6.a


LEGENDA O BABJEM ZOBU 

Nedaleč od Bleda je hrib, imenovan Babji zob.V starih časih je tam živel sedmeroglavi zmaj. Nekega dne ga je začel boleti zob, ker je pojedel preveč otrok. Odšel je k velikanu Robavsu , da bi mu zob izpulil. Robavs je vzel ogromne klešče in mu zob izdrl iz ust. Zob se je odkotalil po hribu in se ustavil v majhni jami. Tam je še danes in nas spominja na zmaja.  

Turistični podmaldek

Velikan
Nekoč v temni jami
je velik zmaj živel,
vse noči je tulil,
ker zob ga je bolel.

Sem v jamo se odpravil,
izpulil sem mu zob,
pa bil je tako velik,
da padel mi je z’rok. 

A glej jo tako smolo,
se zob skotalil je,
ustavil se  na robu
je prav Jelovice.

Zato še danes tukaj
in daleč naokrog,
vsi ljudje poznajo
res čuden BABJI ZOB.